Tiskane izdaje
Torej, nič hudega sluteč ste nekega dne kopali na prvi pogled nezanimivem odseku zdajšnje Gosposvetske ulice, ko se je pokazal obris ...
Verjetno zgolj odtočne cevi. V resnici na tem delu nismo našli še nič izjemnega, ekskluzivnega, šokantnega. Ne nazadnje kopljemo izven emonskega obzidja, ob nekdanji vpadnici in med grobišči, kar smo arheologi, še preden smo začeli z raziskavami, vedeli, saj so pri gradnji Figovca ter kavarne Evropa tam v preteklosti že našli grobove, ki so pripadali Emoni. Poleg tega je bilo z gradbenimi posegi precej uničenega. Nekaj grobov je še ohranjenih, tudi kakšno grobno parcelo bomo uspeli dokumentirati v celoti. To pa ne pomeni, da je bil ta odsek za nas nezanimiv.
Kaj vse so odkrili, si preberite na tej povezavi.
Smo bili v katerem zgodovinskem prav posebej uničevalni?
Niti ne gre za to, da bi se naši predniki namenoma odločili in se spravili nad najdbe. Sploh pa se še nobeno obdobje temu ni moglo izogniti. Mnogokrat so vojni zmagovalci poražencem zaplenili njim na materialni in simbolni ravni dragocene predmete in tudi sodobne vojne niso nič drugačne. Trenutno je v medijih kar nekaj prostora namenjenega uničevanju dediščine na Bližnjem vzhodu, še posebej v Siriji. Vendar pa moramo arheologi skupaj z javnostjo najti načine, kako ohraniti preteklost, da bo lahko živela skupaj s hitro se spreminjajočim svetom, saj dediščina predstavlja temelj identitete in je nosilka zgodovinskega spomina. Na primer ravno uničevanje dediščine v Siriji je veliki meri namenjeno brisanju zgodovinskega spomina tega naroda.
Ko govorimo o uničevanju, se ne moremo tudi izogniti dejstvu, da se svet hitro modernizira in da dediščino uničujemo tudi, ko spreminjamo okolje iz estetskih oziroma praktičnih razlogov. Vprašanje je, ali je ob gradbenih delih prisoten arheološki nadzor. Dediščina, ki je dokumentirana in predstavljena javnosti, je rešena. Je pa res, da je bilo v Ljubljani po drugi svetovni vojni precej malo nadzora.
Zaradi žara obnove?
Da, ta pa je trajala vse do 60. let. Sočasno se je Ljubljana še hitro urbanistično razvijala. Potem pa jim je za ovratnik začela dihati arheologinja Ljudmila Plesničar Gec. Rada jo omenim, ker je njeno delo vredno vseh pohval. Zavedala se je propadanja dediščine in se je skoraj lastnoročno postavila za emonska grobišča. 24 ur na dan so stali pred gradbenimi stroji in reševali, kar se je dalo.
Podobnih aktivističnih glasov pa pozneje ne bilo več, a ne?
Takrat je tudi imela dober razlog: gradili smo Metalko, železniško postajo, Gospodarsko razstavišče. Pa še ustrezno odločen značaj je imela. Potem smo poskrbeli še za boljšo regulacijo. Zakon predvideva izkopavanje ob gradbenih posegih na območju, ki je zaščiteno.
Pod Gosposvetsko ulico so našli veliko keramičnih ploščic - pečnic. Te imajo raznoliko motiviko in so v zelenih odtenkih, ki so značilni za Ljubljano. Foto: Jure Eržen/Delo
Predvideva že, ampak so vsi tudi dosledni pri spoštovanju zakona?
Celjski primer je dober slab zgled. Investitorji so vedeli, da se pod predvidenim nakupovalnim centrom nahaja antično in keltsko grobišče. A so se odločili to spregledati in arogantno izkopali gradbeno jamo.
Zgodovina je ...
... šla v nič. Ničesar niso dokumentirali. Kopali so brez vednosti arheološke ekipe. To je prekršek. Direktorica pa je dobila zaporno kazen.
So v Ljubljani bolj previdni?
Še kar so. Nas pa tu stiskajo drugače. Časovni roki so izjemni kratki, pritisk je nenormalen.
Videti je, da je še marsikaj v naravi vašega dela, kar nam je skrito, čeprav delate meščanom na očeh.
Marsikdo ne razume, ampak saj niti ne more, kako fizično zahtevno je naše delo. Uporabljamo težka orodja, ne žličk. V Ljubljani ravno zaradi kratkih rokov delamo več kot deset ur na dan in sedem dni na teden. Utrujenosti ne vidijo, domov se vračamo z bolečinami v mišicah, žulji, povsem brez energije. Od daleč pa si marsikdo misli, ha, super je biti obkrožen z lepimi najdbami, drobnim orodjem, metlicami, čopiči ...
Foto: Jure Eržen/Delo
Spregleda pa, da se na vas lepita prah in blato.
Arheologija ni fina stvar. Izjemno zahtevna je. Na terenu smo tudi, ko se sonce upre vate s 40 stopinjami Celzija ali pa ko je zunaj -15 in dežuje, čeprav se ob velikih nalivih vseeno umaknemo pod streho.
Poleg tega ste še v strašno nadlogo voznikom, ko zaradi izkopavanj obremenite cesto.
Tudi mimoidočim. Včeraj je mimo prineslo gospoda, ki se je obregnil ob naše plačilo. Prepričan je bil, da za nas skrbi država, torej gre denar iz njegovega žepa. Ni se ustavil niti, ko sem mu pojasnila, da je zadolžen investitor. Takšni smo ljudje, danes smo krivi arheologi, jutri bo pa kdo drug. Ampak je vedno več takšnih, ki spoštujejo in razumejo naše delo, zato so takšni izpadi z žaljivkami in metanjem polen pod noge izjeme.
Kar pomeni, da je treba biti še bolj skrben pri tem, kako o svojem delu poročate javnosti?
Komaj drugič smo izkopavanje v Ljubljani zastavili tako, da imamo možnost tudi neposredno predstavljati najdbe in dogajanje na terenu. Prej smo to počeli mimogrede, ko je kdo v ekipi imel čas. Če je ena oseba zaposlena zgolj za predstavljanje rezultatov, lahko delo pravi temeljiteje in se osredotoči res samo na promocijo izkopavanj javnosti, ne da mora ob tem početi še tisoč drugih stvari, ki ji jih nalaga terensko delo. No, to, je zdaj moja naloga.
Med drugim ste ogrado na posameznih mestih »preluknjali« s pleksi steklom, tako da lahko mimoidoči neposredno gledamo v zgodovino.
Nekoliko upoštevamo, da smo ljudje voajerji: omogočili smo, da odstiramo pogledamo na naše delo, tako kot si mi odpiramo pogled v zgodovino. Najdbe razkrivamo na facebooku, za posebej navdušene pa organiziramo tudi vodenje po najdišču.
Ste se v preteklosti nalašč skrivali?
Ne, niso pa arheologi pomislili, da bi se bolj odprli. Zakaj to delamo zdaj? Kljub temu da smo edina država na svetu, ki ima varovanje dediščine zapisano v ustavi, ob tem pa imamo še kup zakonov, se njenemu uničevanju ne moremo izogniti. Javnost jo mora vzeti za svojo. Saj ni naša. Najdbe na Gosposvetski so last Ljubljančanov. Obenem tako upravičujemo tudi arheološki poklic.
Ga je treba?
Ja, ga je. S prekopanimi ulicami, spremenjenim prometnim režimom se marsikdo težko sprijazni, ko gremo na njivo, lahko uničimo pridelek. Do nedavnega se je arheologija tudi zelo zapirala v slonokoščene stolpe državnih institucij, fakultet, muzejev. Videti je, kot da smo sami sebi namen. Ampak morali bi jadrati na splošnem interesu ljudi za zgodovino. Poglejte samo popularno kulturo, kaj beremo, kaj gledamo ... med najbolj priljubljenim serijam jih je ogromno takšnih z zgodovinsko tematiko. Morda pa le arheologi ne znamo zgodovine predstaviti tako, da bi zadostila potrebam moderne družbe. Zato bi rada glasno povedala: odprite okna, poglejte skoznja, pridružite se nam in si oglejte našo preteklost.
Je kleč v tem, da bi bilo izkopanim predmetom, se pravi okostju, dodati še več mesa?
Z zgodbami nimamo težav. Bi pa verjetno morali bolj jasno stopiti v javni prostor, med ljudi na ulicah in trgih, kar bi bilo smiselno, saj praviloma itak delujemo v njem.
Mala steklenička, verjetno iz gostilne, o kateri obstoju priča zgodovinska razglednica. Foto: Jure Eržen/Delo
