Na začetku raje Rusinja kot Ukrajinka

Ljubljana – Slovenija je danes, kot pravi, njena druga materna država. Ta kljub težavam ohranja svojo pot, je prepričana ukrajinska učiteljica, pesnica, pravljičarka in prostovoljka. Rada jo ima in rada živi v Ljubljani. Ni pa bilo vedno tako. In tudi danes kdaj ni.

Trinajst let je minilo, odkar je prišla v Slovenijo. Prvih pet let sploh ni bilo lahko, priznava. Kovčke je imela vedno pripravljene. »Velikokrat sem razmišljala, da bi šla nazaj,« se spominja 32-letna profesorica ukrajinskega jezika. »Nisem se počutila dobro, nisem imela pravih prijateljev.« Vendar se je odločila, da ostane. »Vprašala sem se, kam pa bi se vrnila? Tukaj nisem imela ničesar, tam pa sem že vse izgubila.« Stari prijatelji, pravi, so šli po svoje, pa tudi službo bi bilo po toliko letih, ki jih je preživela zdoma, težko dobiti.

Kako so domači sprejeli vašo odločitev, da odhajate v Slovenijo?

To je bila zgodba! Skrili so mi potni list, samo da ne bi odšla (smeh). Ko sem jih brez razlage postavila pred dejstvo, da odhajam, so na internetu izbrskali najhujše o Sloveniji. Da sem pripeljejo prostitutke. Na policijo so šli prijavit, da me hočejo prisilno odpeljati. Enostavno so se ustrašili, ker niso vedeli, kam grem, sama pa jim tudi nisem preveč pojasnjevala. Zdaj so to sprejeli. Že večkrat so me obiskali in so navdušeni nad Slovenijo. Pa še blizu je. Ker živijo na tromeji z Madžarsko in Slovaško, je do sem osem ur vožnje z avtomobilom. Veliko dlje recimo potujejo do sestre, ki živi v Kijevu.

V nekem časopisnem članku iz leta 2010 o položaju migrantov v Sloveniji ste dejali, da je najhuje, da kot tujec ne prideš do pravih informacij in da si prepuščen samemu sebi. Vam je danes lažje?

Prepričana sem bila, da ko bom dobila slovensko državljanstvo, bo lažje. Da se bo vse spremenilo. Dobila sem ga leta 2009, vendar se od takrat ni prav nič spremenilo.

Kaj ste pričakovali, da se bo?

Da bodo vrata bolj odprta. Tudi za službo. In da bodo ljudje bolj dovzetni za sodelovanje in pogovor, pa niso. Stanje je še vedno enako. Sem se pa od takrat naučila, na koga se obrniti in kam stopiti, da kaj izvem. Še vedno je veliko takih, ki tega ne vedo.

Ste tudi zato ustanovili ukrajinsko-slovenski zavod Rokavička? Da pomagate drugim?

Pomoč ni vezana samo na zavod. Pri Slovenski filantropiji sem opravila enoletno izobraževanje v okviru evropskega projekta Odpiramo vrata in zdaj podajam te informacije naprej ukrajinsko in rusko govorečim priseljencem. Veliko je takih, ki potrebujejo pomoč. Marsikoga sem za roko peljala v varno hišo ali na policijo. Pomagam, kolikor se le da. To se mi zdi čisto človeško, ne glede na to, od kod si.

Drži, da so vam, ko ste prišli v Slovenijo, svetovali, naj ne govorite, da ste Ukrajinka?

Da, drži. Ravno na zadnjem protestnem shodu, ki smo ga imeli v Ljubljani v podporo protestom v Kijevu, mi je neka ukrajinska študentka, ki je tukaj na izmenjavi, povedala isto. Na to jo je opozorila njena predavateljica. Rekla ji je, naj ne govori, da je Ukrajinka, ker je to tukaj razumljeno slabšalno. Sama poskušam takšne stvari preslišati. Ne prizadenejo me več. Tega tudi ne jemljem kot neko značilnost nacije, ampak kot pomanjkanje izobraženosti, pa tudi nevljudnosti posameznika.

Kdaj ste prišli do tega spoznanja?

Potrebovala sem kar nekaj časa. Tako kot sem potrebovala nekaj časa, preden sem lahko rekla, da sem Ukrajinka. Najprej sem prav zaradi tega govorila, da prihajam iz Rusije (smeh).

O podobi Ukrajink v Sloveniji ste posneli kratki dokumentarni film Strah ima velike oči. Kaj ste ugotovili?

Obstaja pravljica z istim naslovom, ki govori o tem, da nas je strah nečesa, česar ne poznamo. V filmu sem v ospredje postavila tri zgodbe žensk, Ukrajink, ki pa so se, čeprav so kot priseljenke tukaj velikokrat potlačene, znašle in so celo zelo znane v svojih krogih. Jim je pa težko. Še danes. Pogosto sem se spraševala, zakaj imajo Slovenci tak odnos do Ukrajincev. Sicer se pa tudi v Ukrajini najde kdo, ki podobno gleda denimo na azerbajdžanske priseljence. Očitno je to neki začarani krog. S krizo postaja še slabše. Lažje je pač pokazati s prstom na nekoga drugega kot pa nase.

Bi bili trenutno raje v Kijevu kot v Ljubljani?

Ne, ker ne morem ničesar spremeniti. Moja navzočnost ne bi pomagala. Lahko pomagam s tem, da protestnike od tukaj podpiram. Mislim pa, da najbolj pomagam s tem, da poskušam brisati stereotipe o Ukrajincih.

Kako pa razumete proteste v ukrajinski prestolnici? V nedeljo se je na kijevskih ulicah znova zbralo več sto tisoč ljudi.

Vsak jih razume po svoje. Ko sem v eni od slovenskih oddaj govorila o Ukrajini, so me poklicali ukrajinski prijatelji in me okarali, da smo Ukrajino prikazali samo v slabi luči. To po svoje drži, saj je tam tudi kaj dobrega. Imamo recimo zelo bogato kulturo. Kot imate vi Prešerna, imamo mi Ševčenka. Ker pa nisem od tukaj, a hkrati ne živim več tam, sem pravzaprav nekje vmes, imam čisto svoj pogled na dogajanje v Kijevu. Živim v Evropi in lahko vidim, kaj je ta prinesla Sloveniji. Vidim, koliko podjetij se je zaprlo, kakšna je inflacija in kolikšna brezposelnost. Poznam pa tudi Rusijo, in tam ni nič boljše.

Mislim, da bi se Ukrajina morala zanašati sama nase. Prav tako bi bilo treba zamenjati tamkajšnjo zločinsko oblast. Ne poznam nobenega drugega primera, da je dvakratni zapornik postal predsednik države in so mu kazen preprosto izbrisali. Po mojem mnenju je to prvo, kar je treba spremeniti.