Naprave so, toda kdo se bo spopadal z njimi?

Mreža otokov za ulično vadbo dopolnjena z novimi lokacijami. Mišice so že nekaj časa pred duhom, pa pravi Esad Babačić.

sob, 02.09.2017, 10:00

Ljubljana – V javnem zavodu Šport Ljubljana so ta teden končali postavitev enajstih novih športnih otokov za ulično vadbo. Ob različnih napravah so postavljene tudi table z navodili, uporaba je brezplačna.

»Šport je čedalje pomembnejša človekova dejavnost in del splošne kulture, ki bogati življenje posameznika in je prvina kakovosti življenja.« S temi besedami so na občini pospremili odprtje novih enajstih lokacij za vadbo na prostem. Otoki športa, kot jih imenujejo, so postavljeni v Tivoliju, Šiški, Črnučah, Srednjih Gameljnah, na Viču, v Štepanji vasi, za Bežigradom, v Parmovi ulici in Dravljah. Na posameznem otoku je šest naprav – ravna in poševna klop, dve bradlji, drogovi in obroči, na katerih je, kot pravijo v zavodu Šport Ljubljana, mogoče izvajati vaje za celo telo oziroma vse sklope mišic. Naprave v Tivoliju so prilagojene tudi otrokom in invalidom.

Trimsteze iz sedemdesetih – nekaj podobnega

»To je velika pridobitev za občane, saj se naprave za ulično vadbo vedno več uporabljajo, prav tako zunanje naprave za fitnes,« pravijo v Športu Ljubljana. V tem tednu postavljeni novi otoki dopolnjujejo mrežo trimstez in podobnih športnih otokov po mestu. »Razlika je predvsem v materialih, iz katerih so izdelani. Naprave za ulično vadbo na enajstih novih lokacijah so pretežno iz lesa.« Investicija je vredna 150 tisoč evrov, v javnem zavodu pravijo tudi, da vzdrževanje otokov poteka redno, pri čemer izvajajo tedenske obhode lokacij.

Da je namestitev takšnih športnih otokov po mestu zelo smiselna, saj lahko povečajo športno aktivnost prebivalcev, »kar bo dolgoročno vplivalo tudi na njihovo boljše počutje in morda prineslo večje zadovoljstvo«, meni profesorica športne vzgoje pri fakulteti za šport Mojca Doupona Topič. Poudarja, da takšno vadbo na prostem poznajo številna mesta v tujini, pri nas smo »nekaj podobnega, in sicer trimsteze«, poznali že kmalu po letu 1970. »Takšne naprave na prostem so na voljo vsem socialnim slojem, medtem ko vadba v društvih zaradi plačevanja članarine in ur vadbe ni dostopna vsem, tudi če gre za obliko rekreativnega športa. Naprave na prostem pa so dostopne vsem, treba pa bi bilo ozaveščati ljudi o pomenu športne vadbe in jih naučiti varno uporabljati naprave. Predvsem tisti, ki si različnih oblik športne dejavnosti ne morejo privoščiti, nimajo izkušenj s tovrstno vadbo,« še meni profesorica.

Tudi Marjan Hočevar, prostorski sociolog in profesor na fakulteti za družbene vede, poudarja, da so otoki za ulično vadbo že stalna praksa v evropskih mestih. »Po eni strani se tako povečuje raznovrstnost vsebin, po drugi pa se to sklada z načelom omogočanja gibanja v mestih, kar ima rekreacijske in s tem pozitivne zdravstvene učinke. Očiten namen je tudi druženje,« pojasnjuje Hočevar. »Če so ulični otoki za vadbo javni, če ni pretiranih omejitev glede dostopa, kot so urniki ali prispevki, ne gre za prisvajanje javnega prostora. Razumevanje javnega prostora dobesedno, da je vse za vse, je zastarelo, saj se segmentacija rabe javnih površin povečuje z raznovrstnostjo življenjskih slogov. Res pa je, da segmentacija ne sme odražati neenakosti oziroma slojevskih razlik.«

Mišice pred duhom

Potem ko se je leta 2005 uradno začel športno-humanitarni projekt Verjemi v svoj koš, ki ga je vodil novinar in pesnik Esad Bababić in katerega namen je bil obnova košarkarskih igrišč po Sloveniji, so jih obnovili dvajset, tudi v Ljubljani. Toda šest let pozneje se je ustavilo pri denarju, Babačić pa je tedaj med drugim ugotavljal, da kultura druženja na prostem umira. »Mišice so že nekaj časa pred duhom in tu ne vidim kakšnih posebnih presenečenj,« zdaj ob postavitvi dodatnih javnih otokov za individualno vadbo pravi Babačić. »Seveda pa je vprašanje, koliko ljudi v Ljubljani se je pripravljenih resno spopadati s temi napravami. Imam občutek, da kakšnega posebnega druženja zaradi tega ne bo: morda bi morali dodati še kakšno motivacijo, ne bi pa vedel, kaj bi to lahko bilo.«

Prijavi sovražni govor