Tiskane izdaje
Ljubljana – Nič, jutri ga pokopljemo z vsemi častmi in ne brez izdatne mere norčavosti, potem smo lahko mirni. Gospod Pust nam ne bo več delal zgage. To zagotavlja fotograf Primož Hieng, ker mu je s fotoobjektivom že dolgo na sledi. Zagotavlja tudi, da se vseeno spet vrne.
Pust pripelje pomlad, jo odloži, potem pa nam izgine izpred oči. Kaj pripravlja v ozadju?
Lahko smo predvsem veseli, da imamo tako bogate običaje in da se ohranjajo ter nadgrajujejo. Niko Kurent je v temeljem delu Maske slovenskih pokrajin zapisal, da je Slovenija Evropa v malem. S fotografskim delom na terenu sem ugotovil, da je to res, a se ne smem ustaviti in kar zadovoljiti. Nekaj let je seveda premalo, da bi vse obredel, po možnosti večkrat.
Najbrž jim zato sledite tudi v predpustnem času.
Poleti si pogosto rečem, ah, še dolgo je do pusta, potem se leto naenkrat obrne in okrog novega leta se že začne težko pričakovanje. Moj nemirni duh išče tudi, ali se bo kje predstavila skupina, ki še ni širše znana. Leta 2005 sva bila, recimo, v Drežnici dva fotografa in sva spremljala sprevod, v katerem je fantovščina z nogavico in pepelom plašila otroke, na zadnjem obisku se je obiskovalcev trlo. Postalo je kar moteče.
Praznik nazadnje le uokviri obred, ki se na začne le teden pred karnevalom. Je zgolj njegova pika na i.
Cerkljanski laufarji se pripravljajo tako, da nabirajo mah in bršljan, v Drežnici imajo to navado, da si masko sam naredi tisti fant, ki je bil zadnjo soboto pred novim letom sprejet v fantovščino. Vzame kos lesa, ga izrezlja, pobarva, nanj pričvrsti rogove, kožo ...
Smo v mestu ves njegov pomen zožili na še-en-razlog-za-žur?
Ljudje so ustvarjalni, vendar morajo praznik čutiti. Pusta si nismo izmislili, ker imamo dovolj zime, sivega vremena, ni samo napoved pomladi.
Povorke so bile vedno manifestacija smehovne kulture. Je pust pri nas dovolj razbremenjena parodija trenutnega šopka družbenih in političnih cvetk?
Je, zlasti na karnevalih. Na domžalskem so recimo značilne skupinske maske. Poznam gospoda, ki jih ustvarja z zavidljivo natančnostjo in zanosom. Iz časopisnega papirja izdela Janšo, Virant, Pahorja, Jankovića in vsem ukroji črtasta oblačila.
Znamo smešiti brez slabe vesti, da bi koga prizadeli?
Ohranilo se je veliko satire, kar je prav. Mora pa biti obdelana kulturno, ne žaljivo. Nič ni narobe, če z masko poudariš hibe tistega, ki ga upodabljaš, je pa dobro paziti, da ga osebno ne prizadeneš, da na pravi način doziraš humor in kritiko.
Zabave Ljubljančanov so v preteklosti postajale tako nedostojne, da so pustovanje leta 1889 kar prepovedali. S čim so presegali mejo dobrega okusa?
Tega zgodovinskega trenutka nisem posebej raziskoval, je pa ljubljanska pustna tradicija gotovo izredno zanimiva, meščani so se tudi vedno znali odzivati na aktualne dogodke. Poskusil bi potegniti vzporednico s kurenti. Po vojni se je med njimi vnelo precej krvavih spopadov. Tekmovali so, kdo bo pobral največ robčkov dekletom. Zaradi zaužitega alkohola so izpod kožuha marsikdaj potegnili nož ali se med seboj stepli.
Pijančevanje jih je torej drago stalo?
Najbrž. Čezmerno popivanje seveda ni produkt novejše dobe. Že Valvasor poroča, da so ljudje radi pogledali v kozarce. Alkoholizem je bil v 19. stoletju kar pereč problem. Bil pa je vedno sestavni del pustnih karnevalov: saj veste, vse za zabavo, smeh in dobro voljo. Toliko laže, če si se lahko skril za masko.
Se je Zmajev karneval zdaj skrčil le na sprevod mask ali ima še kakšne druge lokalne značilnosti?
Večinoma boste na njem videli povorke skupin. Otroci se preoblečejo v marjetice ali pikapolonice, pridružijo se jim tudi kakšne skupine iz drugih delov države. Rade pridejo, če le imajo čas. Na pustno soboto sicer večinoma ostanejo na vasi. Na Primorskem imajo navado hoditi od hiše do hiše in pobirati darove, ponavadi klobase, jajca, denar, kar je vedno dober povod za zabavo.
Smo v mestu pohode od vrat do vrat že povsem opustili?
Kot otrok sem imel rad pusta, oblekli smo se v stare cunje, navlekli nase narobe obrnjen plašč, si nataknili nogavico in fehtarili po bežigrajskem koncu. Kaže, da je teh »beračev« res manj.
Ker se ne spodobi?
Morda se starši bojijo za otroke ali pa se jim zdi sramotno. Ko pa se otroci le odpravijo na pohod, jim je zelo nerodno. Pozvonijo na domofon, potem utihnejo. Znanka mi je pripovedovala, da jih mora kar spodbujati. Prosi jih, da kaj zapojejo, potem pa jih obdari.
Sploh imajo razlog, da bi bili prestrašeni?
Pustovanja že dolgo potekajo kulturno in mirno, ni težav, kaj šele izgredov. Se pa zgodi, da se kdo preveč vtakne. Kot fotograf poskusim biti nemoteč, zgolj spremljam njihov obred. Spomnim pa se, kako je leta 2006 v Drežnico »vdrla« skupina kvazi maškar, vsi so si nataknili lasulje in plastičen nos, ter se pomešali med avtohtone maske. Katastrofa. Fantje iz tega kraja se jih še vedno spominjajo. Motilo je njihovo povorko. Res ni bilo primerno.
Na deželi pust še vedno ohranja mistično skrivnostnost in nerazložljivo povezanost z duhovnimi silami, ki vodijo in vrtijo svet?
Ja, zato je etnologom in drugim raziskovalcem tako žal, da je malo ohranjenega fotografskega gradiva iz preteklosti. Zato me žene dalje. Rad pridem med prijazne in vesele ljudi, ki komaj čakajo, da pridemo. V Drežnici se pust začne opolnoči, ko se ugasnejo luči, potem udarijo zvonci, tolčejo po sodih in tokrat so mi rekli, da bom ta napol skrivnosten dogodek lahko posnel.
Ste letos odkrili kakšen nov običaj?
Izvedel sem za tradicijo iz Vrsnega, rojstne vasi Simona Gregorčiča. Pred nekaj leti sem podobno naletel na vas Veliko Brdo pri Ilirski Bistrici. Nikjer nočem biti moteč element, mi je pa všeč, če kot fotograf postanem del pusta. V Drežnici po uradnem delu pogosto zganjajo norčije. Nekoč so v precep vzeli tudi mene, se norčevali in mi dajali zdravila v, hja, določeni tekoči obliki. Tega se človek res ne sme braniti. Hote ali nehote postaneš del njihovega pusta.
Med letom se še premalo smejimo na svoj račun?
Res je, verjetno tudi zato, ker so časi resni in težko prenašamo to breme. Obenem ni videti vizije ali kakršne koli rešitve. A si še vedno bojimo resnici pogledati v oči. Vsak med nami – od predsednika države do delavca, ki krepko gara za svojo plačo – bi to moral storiti in pomesti pred lastnim pragom.
Si tudi sneti masko?
Tudi. Žal jo nosimo kar vse leto. Premalo je iskrenosti. Vsakomur bi svetoval, naj si ogleda katerega od avtohtonih običajev že zato, ker te potegne v popolnoma nepričakovan svet, ki pa je tudi radosten, prijeten in brezskrben. Vsaj na kratko.
