Nina Kožar: Ob bifeju in televiziji je knjiga grda sestra

Ljubljanapolis: S pobudnico Knjigobežnic o pakiranju knjig, kresanju mnenj in branju v domači soseski.

Objavljeno
21. avgust 2017 19.16
Maja Čakarić
Maja Čakarić

Ljubljana – Udobje je že držati knjigo, dobro knjigo, v roki, povsem vseeno je, kam se z njo usedeš. Nina Kožar, ki je v naše kraje posadila in skrbno zalivala pobudo Knjigobežnic, ne dela razlik, domači kavč uspešno nadomesti z avtomobilom, s kopalnico, kakršno koli čakalnico ... Saj ne, da ni očitno, ampak »njen« opomnik, hišica s knjigami, le pride prav.

Poleti se skupaj s počitnikarji po cestah valijo tudi torbe s knjigami. Kakšen obred si pripravite vi?

Obleke za tri ljudi, zase in za hčeri, spakiram v eni uri, knjige pa prekladam ves dan. Ko že mislim, da sem končala, bi morda vseeno še kakšno zamenjala, pa gotovo najdem prostora še za eno.

Jih vse leto zbirate, tako kot mravlje kopičijo zalogo hrane za trdo zimo?

Že spomladi jih dajem na stran za dopust. Nekoč sem na morje vzela Houellebecqove Osnovne delce. Nič ne rečem, knjiga je scuper, treba jo je prebrati, ampak bog ne daj na plaži. To me je izučilo, s seboj nosim raje fantazijsko literaturo, kriminalke, leksikografske knjige. Zraven pa bloke in svinčnike. Uro pred spanjem se nato učimo.

Kaj so knjige v središču vaše pozornosti tudi na dopustu?

Ne, bi si zelo želela, da bi bile, a niso.

Imam občutek, da vas sicer kar zagrabijo in ne spustijo. Ali jih še obvladujete?

Živcirajo me, če jih ne morem imeti. Recimo, če jih vidim v izložbi in jih potem hodim redno gledat. Nekoč sem v ljubljanskem antikvariatu videla posebno izdajo Jevgenija Onjegina iz leta 1963. En mesec sem si ga ogledovala, ko sem zbrala denar, ga ni bilo več. Kap me je zadela. Potem sem jo za rojstni dan prejela od fanta. Do tod me zasužnjujejo. Doma pa … včasih se moram prisiliti, da berem, ker bi raje igrala igre na telefonu, se pa vseeno pripravim, da preberem vsaj dve strani, preden zaspim.

Ste pa nepopustljivi do sebe.

Čim več moram izvedeti, čim več sveta posrkati. Precej velika reva sem, ko gre za potovanja. Drama! Kompenziram s tem, da berem o drugih svetovih, ljudeh, kulturah.

Odnos očitno postaja vzajemen: knjige odpirajo pot v neznani svet, sočasno pa s Knjigobeženicami omogočate, da se zvalijo s police in pridejo v druge roke.

Pri čemer ne gre za altruizem. Knjige sem začela podarjati, ker nisem več imela kam spraviti otrok. Poleg tega pa predvsem hočem, da ljudje okrog mene berejo. Precej sebično. Nedavno smo imeli na facebook skupini debato, ki jo je sicer sprožil pisatelj Philip Pullman, ki ne dovoli, da bi knjige prodajali s popusti, saj kupci dobijo vtis, da kupujejo solato. Pa smo se pogovarjali, ali njihovo vrednost določa to, da je draga, kako je, če ti jo kdo podari ... Skratka, ljudi hočem pripraviti do tega, da berejo.

Odnos očitno postaja vzajemen: knjige vam odpirajo pot v neznani svet, sočasno pa s Knjigobežnicami omogočate, da se zvalijo s police in pridejo v druge roke.

Pri čemer ne gre za altruizem. Knjige sem začela podarjati, ker nisem več imela kam spraviti otrok. Poleg tega pa predvsem hočem, da ljudje okrog mene berejo. Precej sebično.

Nimate prav nobenih težav s tem, da bi se od njih ločili?

Od nekaterih se gotovo ne bi. Ampak knjiga ni papir, je ideja oziroma zgodba, ki jo nosi. Ko jo vsrkaš, veznega papirja ne potrebuješ več. Kriminalke so dober primer: ko prideš do konca in izveš, kdo je morilec, knjige ne potrebuješ več.

Samo da se nekako prebijete do zgodbe ...

Srečna bi bila tudi, če bi živela v vikinških časi. Prav predstavljam si, kako bi sedela ob ognju in poslušala zgodbe.

S Knjigobežnicami sicer lovite nič hudega sluteče mimoidoče, ki ne računajo na to, da bi jih knjiga lahko prekrižala pot.

Začeli smo tako, da smo jih puščali na klopeh ali v nakupovalnih centrih, kjer so bolj veseli, če kaj dobijo zastonj. Ničkolikokrat sem že slišala, da ljudje ne berejo, ker so predrage. Prav, potem si jo vzemi. Čeprav se mi zdi, da je to bolj prazen izgovor.

Se kdaj strateško odločite, kam jih podtakniti?

Ja, vsebino rada povežem z lokacijo. Otroke Cosime Wagner sem dala pred Opero, nekdo je Sherlocka Holmesa pustil na pokopališču … Hišic takrat še ni bilo.

Ni bojazni, da bi hišice in knjige potrebovale 24-urno varovanje?

Ne, saj bi rada, da jih kdo ukrade.

Foto: Uroš Hočevar/Delo

Se je pokazalo, da kakor koli vplivajo na sosesko oziroma območje, kjer so postavljene?

Seveda, že postavljanje hišice vzame nekaj časa. Pričakovala sem, da se bo pobudi pridružilo, recimo, deset facebook prijateljev in da si bomo sem ter tja puščali knjige, da bosta gotovo dve v Ljubljani in ena v Mariboru. Zdaj jih je 180 po vsej Sloveniji. In vpliv se širi. V Dravljah so ob hišici postavili še klopi, zdaj se tam dobivajo in pogovarjajo o knjigah. Dale so jim vzvod za druženje. Fascinantno.

Ste kdaj razmišljali o vzrokih?

Včasih me kdo nagovori in reče, da pri njih v vasi je pa nimajo, in naj jo pridemo postaviti. Ideja je, da to storijo sami. Malo mi je nelagodno, ampak jaz nisem še nobene. Samo na zemljevid jih uvrščam. Radi bi videla, da skupnost sama začuti potrebo, da hišico potrebuje. Očitno jo, saj mi potem sporočajo, kako fino je, da jo imajo.

Se vam zdi to vsaj malo nenavadno. Sploh v času, ko ne moremo odmakniti pogleda od digitalnih snubcev?

Ves dan lahko na facebooku listaš med fotografijami mačk in hrane, kaj pa če ga prepoznaš kot orodje za komuniciranje s skupnostjo? Imam krog prijateljev, s katerimi hodim na pivo. Druščina je zelo pisana in strašno rada jo imam, vendar se z njimi ne pogovarjam o kakšnih bolj nenavadnih knjigah. Samo čudno bi me gledali. Zato pa grem na facebook med čudake, ki imamo radi obskurne stvari. Radi imamo knjige. Ne zanima me, koliko ljudi je v skupini, pomembno je, da se lahko ponoči zbudim, ubadam z vprašanjem, ali ima Pullman prav, ko trdi, da knjige ne smejo biti poceni, in se potem ob desetih zvečer razvije noro dober pogovor. Če se komu zdi facebook brezvezen, neumen in junk, je to res njegov problem.

Se pravi, da gre za preprosto vprašanje osebne virtualne higiene?

Če te motijo mački, postavi vprašanje o temi, ki te žuli. Nič lažjega.

Knjiga ni nič kaj interaktivna in v urbanem cirkusu težko tekmuje za našo pozornost. Ji sploh lahko uspe?

Če je ob njej bife in televizija, kjer predvajajo nogomet, je knjiga grda sestra. Ne bo zmagala. Slovenci vedno manj beremo in kupujemo knjige, ogromno nas je, ki poskušamo po svoje prebroditi ta problem. Žalostno je, ko vidiš, da izgubljaš boj z mlini na veter.

Bi pomagalo, če bi se za branje zavzeli politiki?

Zadnjič sem izvedela, da Borut Pahor prodajal tudi knjige v Konzorciju. Oddelal je cel delovnik. Večina akcij je bila odmevnih, te pa nisem niti zasledila. Poskusi obstajajo, ampak jih zasenči kidanje gonja.

Ste sicer zadovoljni s tem, kako so mestne uprave vpletene v promocijo branja?

Ker nikjer na javni površini ni dovoljeno postaviti hišice, smo šli s Knjigobežnicami do župana in je rekel, ja, seveda, samo povejte, kaj potrebujete. Janez Koželj je bil navdušen in nam dal na voljo Tivoli ali park Tabor. Ker tam nismo našli nič primernega, smo se na koncu zasidrali v Botaničnem vrtu. Marsikje so občinske uprave s pomočjo knjižnic postavile hišice. Skoraj nikjer ni bilo težav. Moti me le, ko kakšen mestni politik malo pretirava in za hišico pripravi prireditev, kjer režemo trak in se fotografiramo. V Piranu je bilo, kot da poskušamo splaviti letalonosilko.

Lahko sklepamo, da nas ti hecni časi vseeno niso preveč osamili in da ima tudi knjiga sposobnost povezovanja?

Knjiga je to sposobnost vedno imela. Lahko se pridružimo večerom Mance Košir, ki ima svojo ciljno publiko, ali pa komparativistom, ki kot da prirejajo branja zase. Na obeh straneh pa se malo zmrdujejo nad mainstreamom. Zakaj se ne bi mogli pogovarjati o Dekletu na vlaku? Knjigobežnice ne želijo vihati nosu nad nobeno knjigo. Zanima nas tako bralka Dostojevskega kot bralec knjige o tem, kako obdržati dekle v desetih korakih po 75. letu. Razveseljuje me, da je v Ljubljani vse več zasebnih bralnih krožkov. Ob vsej obupanosti, povezani s pomanjkanjem kakovostnih debat o mainstream knjigah, so se ljudje začeli zbirati po domovih. Na to zvezdico precej računam.

Obstaja delo, ki po vaše najlepše opisuje naš čas, nas, kot udeležence v njem?

Ena najlepših knjig, kar sem jih prebrala, je Sedem minut čez polnoč. Patrick Ness je napisal zgodbo o fantku, ki mu umira mama, medtem pa ga obiskuje drevo tisa ter mu pripoveduje zgode. Pravi, da ima vsak stvar dve plati. Kdor je na videz dober, je lahko tudi slab. Odpira se prostor za razmislek o tem, kakšne informacije dandanes sploh dobivamo.

So knjige po vaše orodje, s katerim si dolgoročno pomagamo skozi ta svet?

Ja. In to ne samo dobre knjige, treba je brati tudi slabe in znati argumentirati, zakaj so slabe. Žalostna bi bila, če bi v Knjigobežnicah sporočili le, da so knjigo prebrali, drugi bi pa lajkali. Spodbujamo debate in dobro dene, če se krešejo mnenja. Rada bi, da premišljujemo o tem, kaj beremo in da si o tem upamo govoriti na glas. Ne smemo se ustrašiti in ostati tiho, če nam kaj ni všeč. Je pa res, da več knjig prebereš, bolj svet postane kompliciran. Bolj čutiš njegov težo. In si misliš, da mogoče ne bi bilo dobro tako vrtati vanj. Mene postane strah podnebnih sprememb ali terorizma. Po drugi plati pa odtehta umetniška plat ali pa to, da si v dobri družbi velikih ljudi. Zdaj berem knjigo Goodnight stories for rebel girls. O pogumnih ženskah, ki delajo velike korake. Če veliko bereš, se lahko počutiš zelo osamljenega. Ko se ti odpirajo svetovi, spotoma spoznaš, da morda le ni pravilno, kar si dolgo instinktivno verjel, da je. In to ti lahko postavi življenje na glavo. V dobrem in v slabem.