Tiskane izdaje
Ljubljana – Glavno mesto je med vsemi slovenskimi zagotovo najbolj napredovalo v prilagojenosti različnim vrstam invalidov. Zlasti v ožjem središču je vse več talnih taktilnih oznak za slepe in znižanih robnikov za invalide na vozičku. Marsikaj pa bi bilo mogoče še izboljšati.
K nenehni pozornosti za odpravljanje ovir ljubljansko občino, ki ima že sedem let listino Občina po meri invalidov, zavezujeta tudi dve pomembni uvrstitvi pri nagradi za dostopnost za invalide access city award: leta 2012 se je uvrstila med osem najboljših mest, lani pa je prejela bronasto priznanje. Zanimalo nas je, kako so z urejenostjo mesta zadovoljni gluhi in naglušni, slepi in slabovidni ter invalidi na vozičkih.
»Neperspektivni« v očeh delodajalcev
Ljubljana je v mnogih pogledih vse bolj odprta do gluhih, v smislu sprejemanja kulturne različnosti in dostopnosti, pravi predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije in magistra znanosti Petra Rezar, ki uči v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana: »Na upravni enoti si lahko pomagam s tolmačenjem, ljudje ne gledajo več čudno na gluhe, in se trudijo, da bi razumeli, kaj jim želi gluha oseba povedati. Vse manj je negativne stigme in predsodkov. Zelo je tudi dobrodošlo, da imamo proste vstope v nekatere kulturne hrame in zagotovljeno tolmačenje v slovenski znakovni jezik.«
Indukcijske zanke ima med drugim Kino Šiška, posebna naprava za ljudi z okvaro sluha je tudi v mestni hiši in Stožicah. Mestni muzej po vnaprejšnji najavi omogoča vodstvo v znakovnem jeziku. Mestna knjižnica Ljubljana ima servis knjige na dom in organizira potujočo knjižnico. Na postajališčih LPP so videonapovedniki mestnih avtobusov, omogočajo tudi posebno storitev – prevoz na klic. Indukcijske zanke imajo v lekarnah na Njegoševi, v Polju, na Celovški, v središču mesta in Trnovem.
Rezarjeva pa si želi, da bi bili gluhi zaposleni tudi v javnih službah, na mestih, kjer so pogosti stiki z gluhimi, saj bi tako postali zgled ostalim organizacijam pri reševanju problematike zaposlovanja gluhih. V lekarnah bi denimo lahko bil kakšen gluhi farmacevt. »Enega mladega smo v Ljubljani izgubili ker lekarne v njem niso prepoznale potenciala. Šel je v tujino. Imamo tudi gluhe učitelje in strokovnjake, ki so v očeh delodajalcev neperspektivni. Prav tako gluhi ne morejo v politiko brez podpore v ozadju, ker jih slišeči v socialnem okolju vedno prehitijo, zato jih ni ne v mestnem svetu ne v drugih organih mesta Ljubljane, kaj šele na državnem nivoju.« Meni, da Ljubljana v središču potrebuje muzej gluhih in kavarno, v kateri bi delali gluhi strokovnjaki in delavci ter tako obogatili življenje v mestu.
Zelo jo motijo in ovirajo razne tehnične ovire, kot so domofoni ali zvonci pred posameznimi službami in institucijami. »Zvoniš lahko v nedogled, pa ti nihče ne odpre, ker se jim niti ne sanja, da je lahko pred vrati gluha oseba in ne more odgovoriti v domofon.« Motijo jo tudi profesionalni berači z napisi, da so gluhonemi in zbirajo denar in tako mečejo slabo luč na vse gluhe: »Gluhi namreč tega ne delajo, niti v največji finančni stiski ne. Ker je skupnost gluhih majhna, se v njej poznamo praktično vsi oziroma hitro prepoznaš razliko med pravim in igralcem.« Opozarja tudi, da so nekateri razpisi MOL nedosegljivi za programe, namenjene gluhim otrokom, prav tako tudi nekateri otroški počitniški programi, ker ni posebne izvedbe z usposobljenimi osebami. Tako tudi društvo s programi za izvedbo mladinskih programov izpade iz razpisa.
Želijo si zvočno napovedovanje avtobusov
Tomaž Wraber, predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), pravi, da so bila potrebna leta prizadevanj, ko se za slepe ni zgodilo nič, zadnjih pet let pa nastajajo vidne spremembe. Pred štirimi leti je bil narejen strateški načrt talnega taktilnega vodilnega sistema (TTVS) za širši del centra, ki naj bi se prekrival s Fabianijevim ringom. MOL se ga drži, sproti ga tudi spreminjajo in dopolnjujejo. Tako so taktilne oznake denimo na Slovenski, Cankarjevi in Šubičevi. »Želimo si, da bi se oznake za slepe širile še hitreje, predvsem, da bi jih čim prej uredili tudi okoli Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne na Kotnikovi.«
Delno je urejen tudi dostop do Tivolija – po Cankarjevi, manjkajo pa še mimo Narodne galerije do podhoda v Tivoli. Po Tivoliju se lahko slepi sicer orientirajo po obstoječih poteh in orientacijskimi točkami v okolici, ni pa to urejeno optimalno. Tako je delno urejen tudi dostop za slepe do učne gozdne poti v Tivoliju, na začetku Jesenkove poti, ki so jo odprli letos.
Želijo si tudi, da bi s taktilnimi oznakami čim prej označili tudi vse postaje mestnega potniškega prometa, zdaj so večinoma samo v središču mesta. Na postajah so sicer svetlobni napovedovalniki avtobusov mestnega prometa, slepi pa si želijo tudi zunanjega zvočnega napovedovanja, kar bi jim zelo olajšalo vožnjo z avtobusom. Želijo si tudi, da bi bili vsi semaforji v mestu, ne samo v centru, opremljeni z zvočno tipko in zvočnim signalom za slepe, zavedajo pa se, da je to drago. »Želje so velike, večje od možnosti, posluh je, dobro deluje tudi občinski svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir. Za slepe se je stanje zelo izboljšalo, želeli pa bi, da bi se še bolj. Slepi bi bili veseli, če bi čim več mest po Sloveniji posnemalo ljubljanski vzor,« pravi Wraber.
Najmanj zadovoljni z javnimi stranišči
Invalidi na vozičkih v pogovorih pravijo, da je bilo v preteklosti mesto za gibalno ovirane mnogo slabše, v zadnjem desetletju pa je bilo odpravljenih veliko arhitekturnih ovir. Izboljšanje vidijo predvsem v spuščanju robnikov na ulicah in urejanje klančin tam, kjer je to potrebno, v vgradnji dvigal v pomembnejših javnih stavbah. Najmanj pa so zadovoljni z javnimi sanitarijami za invalide, ki jih mnogokje ni. Na vozičku se lahko nemoteno gibajo ob Ljubljanici do Špice, še vedno pa so jim nekateri zasebni lokali in trgovine v starem delu mesta; ob tem pa za klančino iz aluminija ali lesa ne bi bilo potrebno veliko denarja. Predvsem pa pravijo, da je zanje slabo poskrbljeno v železniškem prometu, saj lahko na vlake še vedno vstopajo samo v nekaterih večjih mestih, Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru.arem delu mesta, čeprav klančina iz aluminija ali lesa ni draga.
