»Odgovor na krizo je vedno neki šouvinizem«

Ljubljana – List študentov ljubljanske univerze, kakor je podnaslovljena Tribuna, se je te dni preselil na novo spletno platformo 3buna. »Ne podpiramo namestitve nove urednice, zato smo se odločili, da svoje delovanje v obliki nove internetne številke nadaljujemo 'na črno',« so tam zapisali.

Med pogovorom so člani časopisa, ki na novo deluje od leta 2009 in ga je odtlej ustvarjalo več kot sto ljudi, sneli maske. Imena in priimki pa naj, kot so dejali, ostanejo skriti, uporabili so izmišljene. »Gre za problematizacijo javnega govora. Ločnica med javnim in zasebnim je tista, ki ustvarja netransparentno delovanje in korupcijo, in prav s to ločnico se igramo, ko nastopamo kot kolektiv in anonimno, pa vendar kot neki posamezniki z mnenji, ki med seboj niso nujno kompatibilna.«

Predsedstvo študentske organizacije ŠOU v Ljubljani je pred časom za novo glavno urednico Tribune imenovalo Ano Pavlič, s čimer se kolektiv ni strinjal, toda vaše mnenje ni bilo upoštevano. Zakaj?

Joe: ŠOU kot tak nima nobenega razumevanja do lastnih medijev, kar je videti tako na primeru Radia Študent kot Tribune ter verjetno tudi pri drugih dejavnostih organizacije. Hkrati je šlo za povsem partikularne interese določene skupine, ki trenutno obvladuje ŠOU, to so skupina Modri.

Suzana: Sama struktura volitev, kjer so na eni strani sodelavci, na drugi pa strokovni svet, ni slaba, ker je mišljeno, da je strokovni svet neki nevpleten organ, ki nadzoruje, da vse poteka v interesu neke javnosti. Toda v našem primeru je strokovni svet deloval povsem avtoritarno, ko je šel mimo mnenja kolektiva Tribune. Od leta 2009 do danes je mnenje sodelavcev pri imenovanju odgovornega urednika vedno obveljalo, tokrat pa ni, in v tem vidim popolno nerazumevanje delovanja študentskega samoorganiziranja.

Zakaj se je to zgodilo zdaj?

Joe: Na začetku, leta 2009, je bila nova Tribuna, ki je prej sicer izhajala že od petdesetih let, velik projekt, ki je bil tudi finančno dobro podprt. Potem so se počasi krčila sredstva, zadnji dve leti pa se pojavlja tudi neka oblika administrativnega nasilja, vedno več administrativnih zahtev izdajatelja, torej ŠOU. Ves čas je bilo videti, da se to stopnjuje, zato sporno imenovanje urednice za nas pravzaprav ni bilo veliko presenečenje.

Pravite, da odločitev o imenovanju urednice ni legitimna. Boste v zvezi s tem ukrepali?

Joe: Ubrali smo dve liniji; ena je zunanja, medijska akcija, pri čemer smo postavili novo platformo www.3buna.si, na kateri onkraj ŠOU in brez sredstev objavljamo članke. Druga, notranja, pa je, da smo hodili na študentske zbore organizacije in to tam problematizirali, a ni bilo slišano. Podali smo tudi pritožbo na razsodišče ŠOU, a je bila zavrnjena iz nekih birokratskih, administrativnih razlogov. Gre za to, da je ŠOU kot tak popolnoma avtonomen in s svojim statutom in zakonikom deluje kot neka mala država v državi, v kateri lahko ljudje, ki imajo večjo moč, delujejo na kakršenkoli način, ker pravno status zavodov in dejavnosti ni povsem urejen. Se pravi, da se brez težav lahko uresničujejo partikularni interesi.

Suzana: V javnem pismu smo hkrati zahtevali ponovitev razpisa za odgovornega urednika pod drugačnimi pogoji, in to je naša glavna zahteva. Se mi pa zdi zanimivo, da so v ŠOU na eni od študentskih sej spraševali, zakaj smo šli v javnost in zakaj tega nismo rešili znotraj organizacije. Argument ŠOU, češ da smo jih s tem očrnili, je sporen, kajti ŠOU bi moral odgovarjati za svoje delovanje pred javnostjo.

Lahko pero: Pri vprašanju, zakaj smo javno napadli ŠOU, se mi zdi pomembno povedati, da so nekatere sodelavke Tribune dobile grožnjo pred zasebno tožbo, kar pomeni, da so v ŠOU posegli v naša osebna življenja. In edini odgovor, ko neka avtoritarna struktura to stori, je, da stvar politiziraš, da razkriješ, kaj se dogaja, in opozoriš, da je to del nekega širšega problema, širšega načina delovanja od ŠOU. Tudi pri imenovanju urednice se vidi, da so ravnali avtoritarno v smislu, če se sodelavci ne strinjajo, bomo pač našli nove, ki se bodo.

Dogajanje na Tribuni se je zgodilo v času, ko ŠOU znova krči sredstva tudi Radiu Študent. Kaj se dogaja v študentskem organiziranju?

Suzana: Po eni strani je dobro, da imajo študenti neko svojo, avtonomno politično telo in za ŠOU kot takega je dobro, da je. Toda po drugi strani se človek vpraša, ali je to sploh še vredno oziroma kaj se sploh še da narediti. Ali ni že šlo čez vse meje, ko bi se študentsko organiziranje znotraj ŠOU še dalo spremeniti.

Joe: V devetdesetih sta se zgodila depolitizacija in premik h komercializaciji, tako da je ŠOU postal neki tip podjetja. Se pa to ni zgodilo samo v študentskem organiziranju, ampak tudi drugod. Vdoru neoliberalne politike smo bili prav tako priča pri drugih oblikah organiziranja, med drugim na univerzi. Zato zdaj ni pravi način iskanje skupnega interesa študentstva, ampak da se začnemo povezovati posamezne skupine na različnih področjih in iskati nove prakse.

Lahko pero: Kar dela ŠOU, kaže neki širši družbeni kontekst, ko se zmanjšujejo sredstva za kulturo, socialo in zdravstvo, hkrati pa se povečujejo sredstva za neke neoliberalne, kapitalske naložbe. In tako je tudi pri ŠOU – za razne kampuse in žure se najde denar, medtem ko varčujejo pri Radiu Študent in Tribuni. Problem ŠOU je po mojem tudi to, da kot tak uzurpira legitimnost študentskega organiziranja. Vse, kar denimo nekdo počne zunaj tega, je predstavljeno kot nerelevantno. Vsa vprašanja, povezana s študentskim življenjem, naj bi reševali skozi ŠOU, toda ta pasivizira vse konflikte. Ko poskušaš kaj početi samoorganizirano, pa si brez sredstev, brez podpore, tudi institucionalne, in pogosto še z represijo. ŠOU kot struktura je zato zelo problematična.

Novo številko Tribune ste naslovili s Šouvinizem. Če bi bil ta termin v slovarju, kako bi ga definirali?

Joe: Samostalnik moškega spola; specifičen način delovanja, značilen za ŠOU v Ljubljani, a ni omejen zgolj nanj. Temelji na neumnosti, korupciji, izključevanju in administrativnih oblikah nasilja. Manifestira se v slabih žurih, seksističnih šalah in v privatizaciji javnih študentskih zavodov.

Lahko pero: Odgovor na ekonomsko krizo je vedno neki šouvinizem, zapiranje samih vase, vzpon nacionalizmov in desničarskih strank ter represije. In vse to se odslikava v ŠOU, ko se zapira sama vase, ko noče slišati kritike in ko vsako kritiko napade z represijo. Naša metoda pa je nasprotje temu, saj se ne zapiramo sami vase in ne iščemo neke samozadostnosti, ampak hočemo pokazati notranja protislovja, nevšečnosti, neprijetnosti in na tem graditi.