Ogled mesta z reke: "panta rei", vse teče

Ljubljana – »Panta rei, vse teče,« začne voden ogled z ladjico po arhitekturnih dosežkih naše prestolnice Natalija Lapajne iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Da nikoli ne stopimo v isto reko, je hotel povedati grški filozof Heraklit. Da je pogled na Ljubljano z reke še toliko bolj zanimiv, smo ugotovili mi.

Za rep smo v zadnjem hipu ujeli enega od vodenih ogledov, ki daje mestu drugo perspektivo, od spodaj navzgor, z Ljubljanice na Ljubljano. Vloga in pomen te reke sta se skozi stoletja nenehno spreminjala. Med drugim jo omenjajo že grški miti. Zagotovo vsaj približno poznate tistega o argonavtih in morda se vam vsaj malo sanja, zakaj je zmaj postal simbol mesta Ljubljane.

Delo se je sicer nekoč, ne tako dolgo nazaj, že spraševalo, koliko meščanov resnično ve, zakaj smo zmaja vzeli za svojega, in na koncu ugotovilo, da obstaja manjša luknja v ljubljanskem znanju. Morda je prezapleteno, morda grški miti in legende ne ležijo sodobni ljubljanski duši, kdo ve.

Naj torej razložimo v dveh, treh stavkih, morda si bomo tokrat zapomnili za zmeraj. Argonavti so bili junaki, ki so se pod Jazonovim vodstvom z ladjo Argo odpravili v Kolhido iskat zlato runo Zevsovega ovna. Na lov za zlatim runom jih je poslal kralj Pelias, ki se je v resnici s tem hotel Jazona znebiti, saj je bil ravno on pravi in zakoniti dedič kraljestva Jolkos.

S tovariši, med katerimi sta bila tudi Heraklej in Orfej, so jih čakale številne preizkušnje, ena največjih je bila premagati zmaja. Po eni od razlag je argonavte med drugim pot vodila po Donavi, Savi in Ljubljanici, od koder so ladjo na ramenih prenesli čez Alpe do Jadranskega morja. Zmaj pa je po svojem porazu postal simbol mesta Ljubljane.

Most Hradeckega trikrat prestavljen

A na ogled se nismo odpravili, da bi osvežili znanje o argonavtih in ljubljanskem zmaju, mesto smo si želeli spoznati iz drugega zornega kota. Spotoma smo o številnih brveh in mostovih, ki se pnejo čez Ljubljanico, izvedeli zanimive podrobnosti.

Na primer, da smo tam, kjer danes stoji Šentjakobski most, prvi leseni most dobili šele leta 1824, tega pa je leta 1915 zamenjal železobetonski. Ali pa, da je bil most Hradeckega, ki je nekdaj veljal za pravi tehnološki presežek, kar trikrat prestavljen: najprej, leta 1867, je stal na mestu današnjega Šuštarskega mostu, potem ga je leta 1931 Jože Plečnik prestavil v bližino bolnišnice, kjer je zaradi tamkajšnjega inštituta za anatomijo dobil nehvaležno ime Mrtvaški most, zadnja štiri leta pa obnovljen in na novo ulit povezuje Prule in Trnovo.

Izvedeli smo še, da je Plečnik, sicer eden glavnih protagonistov, ki je z mostovi, ozelenitvami in sprehajalnimi potmi reko približal meščanom, ob izlivu Gradaščice v Ljubljanico naredil perišče, kjer so perice prale perilo številnim Ljubljančanom. Plečnikov učenec, arhitekt Boris Kobe pa je šel še korak dlje in se je na Starem trgu tem ženskam priklonil z dvema kipoma, ki predstavljata perici.

Plečnikove zapornice, slavolok Ljubljanici

Mimo Trnovskega pristana, še enega v vrsti Plečnikovih del, smo se peljali naprej proti Prulskemu mostu in Špici. In izvedeli, da so Prule, ki so bile nenaseljene vse do konca 19. stoletja, ime dobile po nemški besedi Brühl, ki pomeni močvirje.

Ali pa, da je bilo že v 19. stoletju na Ljubljanici nad izlivom Gradaščice urejeno javno in vojaško kopališče, meščane pa so učili plavati celo vojaki. In da so kopalce zaradi »golote« oziroma »nespodobnosti«, ker so pokazali preveč kože, včasih tudi preganjali.

Pot nas je vodila mimo Gruberjevega prekopa nazaj proti Bregu, pod Šuštarskim oziroma Čevljarskim mostom (kjer so v srednjem veku delovali mesarji, a so jih zaradi higienskih razlogov prestavili bližje stolnice, prostor pa ponudili čevljarjem), nato pod Ribjo brvjo in Tromostovjem mimo Plečnikovih tržnic, pod Mesarskim mostom (danes je zaradi ključavnic bolj znan kot most zaljubljenih), vse do slavoloka reki Ljubljanici – Plečnikovih zapornic, in počasi nazaj.

Trivija zgodovine glavnega mesta

Ste vedeli, da se je secesijski Zmajski most nekoč imenoval Jubilejni most? Posvečen je bil namreč 40-letnici vladanja cesarja Franza Jožefa I., v znak hvaležnosti, ker je dunajska vlada mestu darovala nekaj denarja za obnovo po uničujočem potresu leta 1895. Ali pa, da se je z motornim čolnom po Ljubljanici prvi zapeljal baron Codelli? Če ste vedeli to, pa skoraj zagotovo niste vedeli, da je po Ljubljanici sredi 19. stoletja tri leta vozil celo parnik.

In še ena najbolj zanimivih Plečnikovih arhitekturnih potez, ki je nismo prepoznali na prvi, drugi, niti na stoti pogled: ker mu ni bila všeč barvna dekoracija pročelja Hauptmanove hiše arhitekta Cirila Metoda Kocha, jo je s strani Tromostovja zakril s topoli. Postavil jih je tako, da drevje pogled na stavbo skrivaj prekrije kot zavesa.