Tiskane izdaje
Odločitev ni bila lahka. Po skoraj desetih letih je zapustila Kino Šiška, kjer je dala krila številnim inovativnim projektom; med drugim je tudi vzpostavila in vodila galerijo DobraVaga. A ene sanje so ostale nedosanjane. Zato je krenila na samostojno pot in novembra na Prešernovi cesti odprla čisto svojo galerijo Ravnikar Gallery Space. Prvo razstavo mladih avtoric je primerno naslovila Nekje končati, nekje začeti.
Kdaj se je v vas prebudila strast do likovne umetnosti?
Gre za zelo osebno zgodbo iz otroštva, ko sem pri treh letih začela slikati v Pionirskem domu, tako majhna, da sem komaj dosegla mizo, a odločena, da bom slikarka. Končala sem na drugi strani hodnika, pri klasičnem baletu in mu posvetila vso mladost. Toda želja po slikanju in risanju me ni minila in mi sledi še danes. Umetnica po vsej verjetnosti ne bom nikoli več, ostala je le ljubezen do raznolikih likovnih zgodb in ustvarjalcev. Za delo na področju umetnosti pa potrebuješ ogromno prav te ljubezni, da lahko spreminjaš stvari na bolje.
Odpreti novo galerijo kot korak k boljšemu svetu – drzna odločitev.
To je bila moja dolgoletna želja, zato sem zbrala pogum, preden bi bilo morda prepozno in seveda dokler še imam to nujno potrebno energijo začeti od začetka, z vsemi prednostmi in izzivi, ki sledijo. Zdaj sem tu, na strani pogumnih.
Uradno šolanih kulturnih menedžerjev pri nas ni veliko. Po diplomo in magisterij ste odšli v Bruselj in London. Katero znanje ste doma najbolj s pridom izkoristili?
Svet mi je dal širino, to horizontalno miselnost delovanja, in mnoga lepa prijateljstva, tako profesionalna kot osebna, ki so zame zelo pomembna še danes. Verjetno me tudi zaradi tega ni strah sprememb, novih izzivov, drugačnih pristopov in kdaj malo navihanih odločitev. Predvsem pa mi je tujina dala odlično osnovo, da pri svojem delu poskušam vedno mrežiti, povezovati in sobivati. Naš kulturni prostor potrebuje predvsem to, več sinergij in več sodelovanja.
Ste prostor ob Ravnikarjevi arhitekturni umetnini izbrali načrtno?
Zgolj sreča in naključje, ki ima zame veliko simbolično vrednost. Je prav v središču trikotnika med likovno akademijo, Moderno galerijo in Cankarjevim domom. Boljšega prostora za mlado galerijo si v našem mestu ne bi mogla želeti, in to na eni lepših ulic.
Rečeno takole počez je v Ljubljani več kot 30 galerij. Ste naredili raziskavo trga, preden ste se podali na tvegano samostojno pot?
V mojem primeru je ta raziskava dolgoletno delo in izkušnje, tako dobre kot slabe. Če bi se ozirala na klasične raziskave trga, te galerije danes ne bi bilo – tudi zaradi rezultatov, ki bi jih pridobila (smeh). Sledila bom svoji intuiciji, se še naprej usmerjala v dobre zgodbe, jih poskušala soustvarjati in s tem spreminjati na bolje ter se še naprej tudi sama aktivno učila. Veselim se časa, ko bomo kot posamezniki postali zrelejši in odgovornejši do današnje družbe, odgovornejši do vseh malih in velikih odločitev, ki jih prinaša življenje. S tem, ko kupimo umetniško delo, ne postanemo samo lastniki originala, ki ima izjemno vrednost, postanemo tudi aktiven podpornik sodobne likovne produkcije vseh delujočih avtoric, avtorjev in kolektivov. To je pravi poklon naši likovni umetnosti.
Piera Ravnikar ob risbi Helene Tahir, v galeriji Ravnikar Gallery Space na Prešernovi cesti. Foto: Jure Eržen/Delo
Pa Slovenci, Ljubljančani premoremo to odgovornost do umetnosti?
Moramo si priznati, da se zadnja leta v kulturi in umetnosti kažejo male, a pomembne spremembe. V poglavju kulturnih in kreativnih industrij smo v Sloveniji v zadnjem času oblikovali izjemne mednarodne rezultate, poglejmo oblikovanje, arhitekturo, modo in glasbo. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo v ospredju tudi mlada sodobna likovna umetnost in njeni ustvarjalci. Želim si verjeti, da smo na pravi poti, s tem mislim predvsem na svežino ponudbe in nove programske pristope nekaterih javnih in nevladnih organizacij – kulturni prostori se odpirajo, postajajo dostopnejši. Izobraževanje in s tem spoznavanje sodobne produkcije je v ospredju.
Prvo razstavo ste namenili umetnicam. Je tudi to del družbene odgovornosti, za katero se zavzemate?
Vsekakor, rada bi namenila več prostora ženskim avtoricam, na vseh področjih sodobne kulture in umetnosti, ker menim, da si to zaslužimo. Pred kratkim sem potrdila mentorsko sodelovanje v projektu Kolegice in veseli me, da bom lahko brezposelnim mladim ženskam, ki vstopajo na podobno poklicno področje, kot je moje, pomagala pri prvih korakih na profesionalni poti.
Kdo torej visi na stenah vaše galerije in kakšen je razpon cen?
Trenutno je na ogled skupinska prodajna razstava aktualne likovne produkcije avtoric mlajše generacije, Nine Čelhar, Ivane Bajec, Maje Babič Košir, Mine Fine in Helene Tahir, cene pa se gibajo od sto do šest tisoč evrov. Razstava v ospredje postavlja različne likovne zvrsti, od slikarstva, kolaža, ilustracije in grafike do risbe.
Kdo so kupci umetniških del?
Slovenija se počasi, ampak res zelo počasi, prebuja tudi na področju prodaje originalnih umetniških del. Prišla je nova mlajša generacija, ki izkazuje interes po nečem edinstvenem, simbolične vrednosti, ki obljublja nekakšno trajnost. Resda je naš kulturni trg zbirateljstva zelo majhen, vendar se pojavljajo svetle izjeme, ki namenjajo odgovorno mesto tudi sodobni likovni ustvarjalnosti.
Imate morda idejo, kako likovno umetnost vpeti v tržne sile oziroma vzbuditi zavest tudi pri gospodarstvenikih, da bi jo podpirali in se zavedeli, da tudi tako prispevajo k družbi?
Res je, da je velik del problema treba rešiti sistemsko in celostno, ampak se bojim, da za to ni potrebnega interesa, znanja in volje. Ne morem spremeniti sveta, lahko pa vplivam na svoje mikrookolje in upam, da to okolje spreminja naprej druge krajine. Na tej poti so potrebni močni ambasadorji sprememb z vseh področij, ker se bo naš mali umetnostni prostor, ki je v osnovi namenjen produkciji in predstavitvi umetnosti, težko razvijal in gradil brez resnejše finančne podpore. Nič se ne bo zgodilo z danes na jutri. Za to sta potreben čas in potrpežljivost.
