Pogovor s Tino Popovič: Vodnikova domačija kot butični kulturni dom

Precej splošen opis ne pove dovolj o zavodu, ki je pod vodstvom Tine Popovič maja letos za pet let prevzel programsko upravljanje Vodnikove domačije. A ob omembi Knjižnice pod krošnjami in cikla pogovorov Moje ulice, dveh najprodornejših projektov, ki ju zavod že nekaj let uspešno uresničuje, marsikomu postane bolj jasno, zakaj je občinska komisija na razpisu izbrala Divjo misel.

Kaj za vaš inštitut pomeni programsko delovati v stalnem prostoru?

Res doslej nismo čutili potrebe po stalnem prostoru, toda kmalu po tem, ko smo se tu udomačili in začeli izvajati programe, sem se zavedela, da je za naše delovanje in razvoj ta prostor velik potencial. Stalen prostor omogoči vozlišče pobud, povezovanje z različnimi akterji in snovanje dolgoročnih projektov.

Ste spremljali dogajanje s prvim upraviteljem, zavodom Hanna's atelje? Hanna Preuss je imela precej nevšečnosti, tako z občino kot s sosedi.

Seveda sem zasledila članke o težavah prejšnje ekipe. Njihovih izkušenj in predvsem pogojev, ki so bili v razpisu mestne občine jasno zapisani, sem se res ustrašila, tako da odločitev za prijavo ni bila lahka. Spraševala sem se, ali smo dovolj močni, da se spopademo z zapleti, ki jih lahko prinese programsko vodenje in upravljanje takšne hiše. Hkrati sem razmišljala, da ni kar tako razviti drugačen koncept rojstne hiše velikega literata, sodoben in živahen, v katerem se čas ne ustavi. To je pretehtalo. Pet let je tudi več kot dovolj časa, da se izkažemo.

Ste katero od omenjenih težav podedovali?

Vstopili smo v hišo, ki že komunicira z okoljem, mimo nje vodi glavna pot Šiškarjev na Rožnik, naš prvi sosed pa je gostilna, kjer je tudi ves čas živahno. Ne bom rekla, da težav ni, a z razumevanjem različnih potreb ter vztrajnostjo in potrpežljivostjo se da marsikaj dogovoriti. Znamo prisluhniti lokalni skupnosti, vendar imamo pred seboj tudi lastne želje in cilje. Tak primer je parkiranje v okolici hiše, kjer želimo vzpostaviti zanimiv prostor, mu dati priložnost, da se iz parkirišča spremeni v prostor posedanja, branja. Glasbena šola tudi že dolgo deluje v domačiji in je pomembna, toda če smo želeli vnesti nove programe, smo morali omejiti število prostorov, kjer se glasbeni pouk izvaja. Hiša ni izolirana, odpira se v obe smeri. In v tem vidim prednosti, moja vloga pa je slišati različne glasove in jih povezati.

Kot je opaziti, ste se urejanja okolice že lotili ...

Za zdaj so to manjši posegi. Za hišo smo uredili izhod, manjšo teraso, zasadili lipo, nekaj rožnih grmov in živo mejo ob Vodnikovi cesti. Zadnji del domačije je bil precej neizkoriščen in tukaj imamo veliko idej, kako ga oživiti. Tudi kamnito mizo pod kostanji nameravamo spraviti v funkcijo. Okoli nje je treba postaviti klopi, da bo spet uporabna za posedanje in razpravljanje.

Precej intimno ozračje vlada tudi v hiši s številnimi majhnimi sobami, izbami. Je to prednost ali težava pri snovanju programa?

Razdrobljenost prostorov se mi je sprva zdela zapletena. Ko pa smo snovali vsebino za prijavo na razpis, smo ugotovili, da je več majhnih prostorov pravzaprav prednost, saj omogočajo bolj razgiban program. Vodnikova domačija je nekakšen butični kulturni dom, prostori sprejmejo okoli 50 ljudi, zato so primerni za manjše dogodke. V pritličju smo uredili čitalnico, stalno mesto je z izhodom na vrt našla Knjižnica pod krošnjami. V njej vsak torek poteka Bralni klub za starejše. Za mlajše in šolsko občinstvo se bo septembra začel stalni program, vsako nedeljo dopoldne bodo v dvorani pod streho, ki kliče tudi po kakšnih glasbeno-literarnih večerih, pogovori z avtorji, lutkovne predstave, pripovedovanja, septembra bomo priredili otroški knjižni festival, vrstili se bodo pogovori o spominih na Ljubljano nekoč – Moje ulice bodo od avgusta na sporedu vsakih 14 dni.

Prvo leto ste vstopili v hišo brez programskih sredstev, da bi začeli uresničevati začrtane smernice, ki prepletajo branje, pisanje in pripovedovanje. Kaj se sploh da uresničiti brez zagonskega kapitala?

To so ti zahtevni pogoji, ki smo se jih s programskimi partnerji zavedali že ob prijavi. To je bila zavestna in skupna odločitev vseh vpletenih, ki v zagon domačije vlagamo svoj čas, znanje, sposobnosti, sredstva in veliko dobre volje. Verjamem, da bo tudi financiranje programa v Vodnikovi domačiji že prihodnje leto steklo in da so ti pogoji začasni. Kar zadeva vsebine, je literarno dogajanje v Ljubljani zelo živahno, v knjigarnah, knjižnicah, Trubarjevi hiši literature … Veliko smo razmišljali, katera področja in vsebine še nimajo svojega prostora. Tako sem prišla na idejo o prostoru za pisanje – veliko je novinarjev, pisateljev, pesnikov, prevajalcev, mladih, ki pišejo ali bi se tega radi lotili, za to pa potrebujejo mir in prostor. Zanje bomo čez poletje uredili sobo v prvem nadstropju, z več mizami, ki se jih bo dalo za štiri mesece brezplačno najeti. Malo izbo pa bomo dali v enoletno brezplačno uporabo pisatelju, ki se bo prijavil na razpis. Literarno produkcijo bomo podpirali tudi z delavnicami kreativnega pisanja, ki jih bo jeseni vodila Marjetka Krapež, profesorica slovenščine na viški gimnaziji.

Pripovedovalski dogodki imajo posebno mesto. Zakaj si je danes še bolj pomembno pripovedovati zgodbe?

Pripovedovanje je v skupnosti od nekdaj imelo močno povezovalno vlogo. Zgodba, ki je povedana, je živa drugače kot v knjigi. Ko danes omenimo pripovedovanje, si večina predstavlja babico ob kaminu. Ampak obstajajo sodobne oblike pripovedovanja, ki so veliko več od tega, poleg drugih jih gojita Špela Frlic in Ana Duša iz Pripovedovalskega varieteja, ki je naš programski partner. Vrednoto pripovedovanja zanemarja tudi šolski sistem. Otrok nihče več ne uči, kako zgodbo zgrabiti na pravem koncu in jo povedati na zanimiv način. To je pomembna veščina, ki pride prav marsikdaj v življenju.

Kot ste omenili, je vaša vrlina povezovanje ljudi. K programu ste povabili množico sodelavcev, od Mestnega muzeja, ZRC SAZU, DSP, ALUO, društva lutkovnih ustvarjalcev do posameznikov.

Zavedamo se svojih znanj, sposobnosti, pa tudi svojih omejitev. Delujemo znotraj širšega področja knjige, tega pa si želimo povezovati z drugimi področji, ki niso naša osnovna dejavnost, so pa morda dejavnost drugih sposobnih ljudi, ki k izvedbi ideje dodajo novo vrednost.

K Vodnikovi domačiji sodi tudi galerija. Kakšne načrte imate tam?

V galeriji bo potekal program v povezavi med podobo in besedo. Vizualni program snuje in vodi umetnostna zgodovinarka Petja Grafenauer, ki v sodelovanju z Mladinsko knjigo že pripravlja prvo razstavo ob sedemdesetletnici Cicibana. Galerijo in prvo razstavo odpiramo 3. septembra.

Pomembna naloga upravitelja domačije je skrb za dediščino Valentina Vodnika. Kako nameravate njegovo besedo ponesti v sodobnost?

Sama v šolskih letih z obveznega obiska rojstne hiše kakšnega literata nisem prišla posebej navdihnjena. Ravno zato sem začela razmišljati, kako predvsem za mlade to izkušnjo narediti zanimivo. Oblikovali smo strokovno skupino za prenovo spominske sobe, v kateri sodelujejo strokovnjaki Mestnega muzeja in oddelka za literarne vede na ZRC SAZU ter profesorji. Posebej bomo predstavili Zoisov razsvetljenski krog, orisali tedanjo politično-kulturno ozračje in osvetlili recepcijo Vodnika in njegovega dela po njegovi smrti. Vodstva bodo v obliki pripovedovanja zgodb in anekdot iz Vodnikovega življenja, pripravili jih bomo za različne starostne skupine. Andrej Rozman Roza bo prihodnje leto pripravil hišno predstavo o Vodniku.

Po zgledu Vodnika, ki je bil tudi novinar in urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice, ste zastavili pogovore z dopisniki in novinarji o aktualnih temah ...

Njihov glas se širi v medijih, a redko dobimo priložnost, da ljudi, ki so v središču dogajanja na tujem in dobri poznavalci razmer, spoznamo in nagovorimo v živo. Tako smo zasnovali cikel pogovorov Lublanske novice s celga sveta, kjer smo že gostili Andreja Stoparja, kmalu bomo še Mojco Širok in Zorano Baković. Tadej Troha in Tanja Lesničar Pučko pa bosta konec avgusta gosta serije pogovorov Čas za razmislek, kjer gojimo kritično misel.