»Prepričan sem, da bo pravoslavni center zaživel«

Ljubljana - Svoj božič so v preteklih dneh praznovali tudi pravoslavni verniki, katerih je v Ljubljani približno 15.000. S Peranom Boškovićem, parohom ljubljanske pravoslavne cerkve, smo se pogovarjali o neodprtem kulturno-pastoralnem centru, anonimki proti njemu ter o njegovih načrtih za prihodnost.

Nazadnje sva govorila pred skoraj natanko letom dni, ko ste me peljali na ogled po kulturno-pastoralnem centru, ki ste ga začeli graditi leta 2008. Upi so bili visoki, a center je danes še vedno zaprt.

V center nam je, tudi o tem sva govorila pred letom dni, vdrla voda, kar je gradnjo podaljšalo za leto in pol. Težava je nastopila tudi, ko je nastopila gospodarska kriza. Centra seveda nismo mogli zgraditi zgolj s prispevki vernikov, zato smo bili odvisni tudi od finančnih prispevkov različnih donatorjev, podjetij, posameznikov in podobno. Ob nastopu krize se je vsak spopadal z lastnimi težavami in finančnih sredstev s tega naslova za nas seveda ni bilo več. V tem času pa smo v cerkvi dobili tudi tri nove duhovnike, kar je bila sicer moja dolgoletna želja, a je s seboj prineslo dodatne stroške.

Kaj se danes dogaja s centrom?

Gradbena dela potekajo ves čas, a so financirana zgolj s strani prispevkov vernikov, zato dokončanje poteka počasi. Na žalost smo s prehitrim napovedovanjem izpadli morda malo neresni, ampak tukaj resnično nismo mogli nič. Niti približno si nismo mislili, da se nam bo zgodilo podobno, kot se je na primer ljubljanski Operi. Prepričani smo bili, da je to nemogoče, ampak narava je seveda močnejša od najmočnejšega železa. Vseeno upam, da nam bo center uspelo dokončati še v tem letu.

Koliko denarja potrebujete za dokončanje?

Približno 150.000 evrov. Gre za zaključna dela, da lahko dobimo uporabno dovoljenje. V nekaterih delih pa je že končan.

Vmes je center, če se ne motim, že deloval.

Res je, kratek čas smo ga že uporabljali, saj smo na nek način upoštevali besede pokojnega pisatelja in oglaševalca Dragana Sakana, ki je nekoč dejal, da je gradbišče idealno za gradnjo, a hkrati tudi odlična platforma za kulturno ustvarjanje in življenje. Potem pa so nas ljudje vseeno opozorili, da je na prvem mestu varnost in da se kaj hitro lahko komu kaj zgodi. Tega pa seveda nikakor nismo želeli, zato smo center raje zaprli. Prepričan pa sem, da bo zaživel.

Kako nanj gleda pravoslavna skupnost?

Večina ljudi ga podpira in so zadovoljni s to pridobitvijo. Nekateri pa se na žalost niso strinjali s celotnim konceptom. Slišati je bilo očitke, da je to projekt, ki ne diši po pravoslavni arhitekturi, da bi moral obstajati stanovanjski del in podobno. Ampak to na tej lokaciji ni bilo mogoče. Prepričan sem, da je to dober projekt in da bo to pokazal tudi čas.

Kmalu po teh očitkih se je v javnosti pojavila tudi anonimna prijava, v kateri so vas obtožili, da ste odtujili 800.000 evrov. Govorilo se je, da so tudi zato v Ljubljano prišli novi trije parohi, ki naj bi vas nadomestili.

Očitke glede centra smo poslušali že od samega začetka. Kar pa se tiče novih treh parohov, naj razjasnim, da njihov prihod z anonimko nima prav nobene zveze, saj so vsi trije k nam prišli že prej. Prvi je bil tu konec leta 2010, drugi julija 2011, tretji pa januarja 2012. Anonimna prijava pa je bila lansko poletje. Naj povem še, da sem si dodatne pomoči želel že vsaj pet, če ne deset let, saj je dela v cerkvi za enega paroha preprosto preveč.

In kaj se sedaj s tem dogaja? Je bila proti vam vložena kazenska ovadba?

S tem se ne dogaja čisto nič. Takrat je to prišlo ven, potem pa je vse utihnilo. To je bilo to.

Tudi vaš status je takšen, kot je bil pred tem?

Tudi okoli tega se je veliko govorilo. Moja želja je bila in je še vedno, da, ko se bo center zgradil in začel delovati, mladi prevzamejo nadaljnje delo. Sam bi se želel počasi umakniti, tukaj je seveda blizu tudi upokojitev. Priznam, da obstaja še kar nekaj stvari, ki bi jih želel delati. So pa to stvari, ki so blizu mojemu dosedanjemu delu. Sem človek, ki rad povezuje tisto, kar se na prvi pogled ne da povezati. To bi rad počel še naprej, povezoval torej. Svojo vlogo in smisel sem vedno videl v tem. V cerkvi je to seveda lažje, saj je takšna že po naravi. V naši cerkvi smo se uspeli izogniti polarizaciji, označevanju kdo je vernik in kdo ni, kdo je komunist, domobranec in podobno. Nikoli nisem dovoljeval, da bi se ta zgodba udomačila tudi v cerkvi. Vsak si lahko misli, kar hoče, sprejema katerokoli politično stran, a svoja prepričanja naj pusti na cerkvenih vratih.

Na ta način boste torej nadaljevali potem, ko boste svoj prostor prepustili mlajšim duhovnikom?

Tako je. Sedaj, ko imamo v cerkvi mlade ljudi s svojimi vizijami, je treba dati priložnost tudi njim. Sam pa imam neke svoje želje za prihodnost. Mislim, da bom počel te iste stvari, a morda kje drugje, v malce drugačni vlogi. Absolutno bom ostal v Ljubljani, da se razume, ampak morda bom deloval na različnih lokacijah. Čutim, da je tukaj ogromno prostora za narediti še veliko dobrega. Posebej v smislu povezovanja Slovenije, Republike Srbske in Srbije, in to na vseh področjih. Poglejte, Slovenci in Slovenija so izredno lepo sprejeti v Srbiji, ampak, kar se tiče na primer slovenskega kulturnega področja, je ta v Srbiji vseeno premalo poznan. Razmišljam torej v tej smeri.

Pa vaš status za zdaj? Ostaja isti, kot pred na primer letom dni?

Moj status je duhovniški. Namestnik pa je oče Tomo iz Kopra, kar je bila moja želja že pred desetimi leti. Seveda pa je dela za nekoga, ki je včasih opravljal delo štirih ljudi, danes, ko smo v cerkvi zaposleni štirje duhovniki, manj.

Polnočne maše v nedeljo torej niste vodili vi?

Ne, jaz sem jo vodil v Kočevju. Vsak teden namreč en duhovnik opravlja vsa bogoslužja in obrede tistega tedna. Sam sem bil na vrsti teden pred Božičem.

Kot paroh sicer delujete že od leta 1983. Kako se je v tem času razvijala pravoslavna skupnost v mestu?

Ko sem prišel, je bila naša skupnost tako rekoč na dnu. Takrat so v cerkvi obstajali hudi konflikti. Na eni strani so bili obrtniki, ki so imeli denar, na drugi strani pa verniki intelektualci. Medsebojno se niso prenašali. Uspelo mi je pomiriti duhove ter zadržati tako ene, kot druge. Prva naloga je bila, da dokončamo cerkev, ki je bila precej zanemarjena. Uredili smo freske, popravili streho, potem fasado, gretje, ves čas pa je obstajala težava pomanjkanja prostora za druženje. Vseeno se je počasi oblikovala tudi prava skupnost, ki je spoštovala ves trud okoli cerkve. Bolj, kot je bila cerkev lepa, bolj enotna je bila skupnost.

Potem pa se je zgodila vojna.

Tako je. Bil sem eden redkih, ki si nisem niti slučajno predstavljal, da bo Jugoslavija razpadla na takšen način – z vojno, prelivanjem krvi, ubijanjem. Malce sem bil, priznam, naiven. Ko se je vojna začela, sem vedel, da je treba biti izredno previden. Na eni strani se je dogajala vojna v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, ki v resnici ni bila vojna, ampak klanje. Na drugi strani pa smo poslušali očitke, da to počnejo naši ljudje in da smo mi krivi za to, kar se dogaja. Prva stvar, za katero sem vedel, da mi mora uspeti je bila, da se vojna, ki se je dogajala tam, ni smela prenesti med nas. Tukaj smo živeli in še živimo vsi – Srbi, Hrvati, Slovenci, muslimani, pravoslavci…- , ki predvsem nismo smeli narediti te napake, da bi se začeli obsojati še tukaj. Vsak je imel svojo muko, danes eden, jutri drug. Ljudi smo tako takrat poskušali predvsem miriti in jih na primer odvračati od prostorov in situacij, kjer bi lahko prihajalo do konfliktov. Lokali, na primer, zabave in podobno. Spominjam se, da so se name obračali tudi mediji, v želji, da bi komentiral dogajanje na vojnih področjih, da bi povedal tako imenovano »našo«, »svojo« resnico. Vsem sem povedal, da je naša resnica v Ljubljani, v Sloveniji. In da jaz nimam kaj razlagati, kaj se je zgodilo v neki vasi, nekem mestu, ki je tristo, petsto ali celo več kilometrov oddaljeno od nas. To se mi ni zdelo prav. S komentiranjem zagotovo ne bi prispeval nič dobrega.

In po vojni?

Po vojni je šlo vsako leto bolje, tu se gre zagotovo zahvaliti tudi medijem, ki so nas zelo podpirali. Za praznike so na primer nekateri ob cerkvi metali petarde, streljali z orožjem, kar seveda mi sami nismo mogli preprečiti, saj je bilo preveč ljudi. No, mediji k sreči tega niso pretirano izpostavljali, ampak so pisali predvsem o prazniku. S tem se je o nas ustvarjala dobra podoba, tako, da nam je to uspelo pustiti za nami.

Bi rekli, da je pravoslavna skupnost v Ljubljani povezana? Močna?

Težko bi rekel, da je močna. Simbol pravoslavne, srbske skupnosti je zagotovo naša cerkev, tukaj ni dvoma. Je pa skupnost povezana bolj v duhovnem in kulturnem smislu. Obiskujemo se v času krstnih slav, ponosni smo tudi na svoje ljudi, ki so uspeli. Imamo jih na vseh področjih.

Najbrž bo ravno pravoslavni center dal tisto piko na i.

Zagotovo. Mladi bodo postavljali nove poti, mi smo svoje naredili.