Tiskane izdaje
Oseminpetdesetletni Miroslav Grujić, ki je v tiskarskem podjetju v Postojni delal dobrih pet let, ima danes, kot pove, 26 let delovne dobe. V tiskarno so petega februarja 2010 pripeljali nov zabojnik papirja. Z dvometrskim železnim drogom ga je Grujić odprl, ko je nanj padel več deset kilogramov težki pokrov. Zlomljena rebra, vratna hrbtenica, poškodbe na glavi, je našteval posledice. Kot je dejal, so mu »izvedenci predpisali invalidsko upokojitev«, a je pri tem ostalo. »Pravijo, da zdravljenje še ni končano, zato ne morejo določiti stopnje invalidnosti. Ali čakajo na osmrtnico?« pove Grujić. Zdaj nima plačanih niti prispevkov in pokaže papir z Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. V tožbi zoper ZZZS mu s sodišča 25. aprila letos sporočili, da zadeve obravnavajo po vrstnem redu in da imajo trenutno prednost tiste iz leta 2011. »Občutek imam, da lahko človeka ubijejo, pa nihče ne bo reagiral. Je pa to zame morija na obroke.« Do zdaj se je boril, pravi Grujić, a je izčrpal vse možnosti - spraševal je v podjetju, se obrnil na Durs, na ZZZS in še na sodišče, povsod brez uspeha. Zato je danes pred državnim zborom, do konca, doda.
Petinpetdesetletni Milivoje Vukadinović je dobrih 13 let delal kot avtoprevoznik v istem postojnskem podjetju. »Po tridesetih letih delovne dobe tudi po tri dni ne morem v trgovino, ker nimam s čim. Očitno je danes tako, da ko nisi več uporaben, si pač za v kanto za smeti,« pove. »Vsa ta leta sem pošteno delal, zdaj sem pa tam, kjer sem. Ravno danes me je klicala žena in mi povedala, da me doma čaka še ena izvršba, tokrat zaradi neplačanih stanovanjskih položnic.«
V tednu dni, odkar sta s spalnima vrečama, dežnikoma in dvema velikima nahrbtnikoma utaborjena na Trgu republike, ju je prišel pozdravit zgolj en poslanec. Ostali, kot pravita, hodijo mimo in obrnejo glavo stran. »Tukaj nisem s srcem, tukaj moram biti,« zatrjuje Grujić. Želi se sestati z ministrico za delo Anjo Kopač Mrak, a kot pravi, optimizma že dolgo ni več. »Kam smo prišli? Kaj bo z našimi otroki? Kaj šele z vnuki? Očitno samo lopovi preživijo, pošteni ne.«
