»Razvoj in turisti so nam vzeli del Ljubljane«

Ljubljanapolis: Z zbirateljem starih fotografij Martinom Rotovnikom o nostalgiji in izgubljenih čarih prestolnice.

tor, 14.11.2017, 12:00
V rubriki Vprašalnik Ljubljanapolisa od leta 2004 (skoraj) vsak teden predstavljamo ljudi, ki živijo v Ljubljani, delajo in ustvarjajo tu, ali pa so z mestom kako drugače povezani.

 Čeprav se poklicno ukvarja z oblikovanjem, ga je, tudi zaradi očeta arhitekta, potegnilo v svet fotografije in zgodovine. Stare fotografije slovenske prestolnice, ki prikazujejo pomembne dogodke, arhitekturne in urbane spremembe ter utrip mesta nekoč, objavlja na facebook strani Stare fotografije in razglednice Ljubljane ter tako več kot 28.000 sledilcem vzbuja nostalgijo.


Od številnih zbirateljev se med drugim razlikujete v tem, da fotografije in razglednice shranjujete v digitalni obliki. Zakaj ste se odločili, da jih delite s širšo javnostjo?

Veliko ljudi zanima, kakšno je bilo mesto včasih, a si ne vzamejo dovolj časa, da bi si podobe iz preteklosti ogledali v muzeju ali galeriji. Zakaj ne bi s sodobnimi orodji omogočili enostavnega dostopa do starih fotografij? Sam sem doma našel fotografije Ljubljane, ki jih je posnel moj oče, in nekaj starih razglednic. Objavil sem jih na facebook strani in odziv je bil odličen. Razmišljam, da bi ustanovil društvo Ljubljana nekoč, v katerem bi združil intelektualce tistega časa, fotografe ter ljudi s starimi fotografijami in starimi predmeti. A vse se ustavi pri denarju.


Martin Rotovnik: »Pred drugo svetovno vojno je s fotografij težko razbrati občutja in realne vtise, saj spontanih fotografij skoraj ni bilo.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Kako stare fotografije Ljubljane pridejo v vaše roke?

Nisem tipičen zbiratelj, ki bi zanje zapravil veliko denarja. Večino mi jih pošljejo drugi, sodelujem pa tudi z muzeji in arhivi. Res pa je, da včasih tudi kakšno kupim na bolšjem trgu ali v antikvariatu.

Kakšna pa mora biti fotografija, da jo kupite?

Biti mora zanimiva, mi nekaj povedati. Pred tremi leti sem v Italiji na bolšjem trgu našel album fotografij, na katerih so bili italijanski vojaki, ki so med okupacijo  živeli v Ljubljani. Pri nas je bila takrat vojna, oni pa so se slikali kot turisti, v povsem sproščenem vzdušju. Navdušen sem bil nad nasprotjem med to lahkotnostjo na eni strani ter vojno oz. okupacijo na drugi. Ker Muzej novejše zgodovine ni imel dovolj denarja, da album odkupi, sem ga odkupil jaz in jim ga podaril.

Katere fotografije so za obiskovalce vaše strani najbolj zanimive?

Največkrat mi pošiljajo fotografije iz 60. in 70. let, na njih se tudi najbolje odzovejo. Zanimive se jim zdijo, ker so v teh časih živeli tudi sami in tako obujajo svoje spomine. Seveda pa z veseljem pogledajo tudi fotografije iz leta 1895, ko je bil v Ljubljani močan potres.

Po njem je župan Ivan Hribar poskrbel za pravi urbanistični in arhitekturni preporod Ljubljane.

Vsi popularni arhitekti so takrat uporabljali secesijski slog, in zato ima tudi popotresna Ljubljana tako podobo. Na fotografijah iz tistega časa so vidne lepe stavbe, mestni utrip pa je z njih težje razbrati. Fotoaparatov je bilo takrat malo, fotografirali so se bogati in še to ob posebnih priložnostih. Pred drugo svetovno vojno je s fotografij težko razbrati občutja in realne vtise, saj spontanih fotografij skoraj ni bilo. Danes fotografije ovekovečijo veliko več občutij, sploh kadar ljudje ne vedo, da jih nekdo fotografira.

Tudi sami se ljubiteljsko ukvarjate s fotografiranjem. Imate raje barvne ali črno-bele fotografije?

Črno-bele. Mogoče zato, ker so bile to moje prve ali pa ker imajo poseben čar. Na fotografiji je vse določeno vnaprej – postavitev, barve, dogodek. Na črno-beli so vsaj barve prepuščene domišljiji. Sam najraje fotografiram vremensko pogojene trenutke, ki jih poskusim ujeti hkrati z nekim dogajanjem. Na primer sončni vzhod in odhod ljudi v službo ali pa tek pred dežjem.


Stare fotografije in razglednice Ljubljane Foto: Boro Rotovnik

Med pregledovanjem starih fotografij vas verjetno prevzame nostalgija. Kaj od tega, kar je nekoč bilo del prestolnice, danes pa ni več, bi si ponovno želeli v sodobni Ljubljani?

Tramvaj ali trolejbus. Pa tudi umirjenost pogrešam. Danes je v mestu le še eno samo hitenje, nihče se ne ustavi in biva v trenutku. Na fotografijah pred drugo svetovno vojno se še vidijo spokojnost, mir, sreča v ljudeh.

Če bi imeli možnost, da se vrnete v eno izmed podob Ljubljane, katero bi izbrali?

Vrnil bi se v čase, ko je županoval Ivan Hribar. Torej v obdobje po potresu, ko se je Ljubljana prerodila. Dobila je elektriko, kanalizacijo, nov prometni režim in nove stavbe v secesijskem slogu.

Rojeni ste leta 1976. Kakšne spomine imate na Ljubljano vaše mladosti?

Če jo primerjam z današnjo, je bila bolj preprosta, mirna. Turisti so bili zelo redki. Ko se je v Ljubljano pripeljal avtobus s turisti, smo jih opazovali kot kakšno znamenitost. Danes jih je enostavno preveč. Ljubljana ni več prostor Ljubljančanov. Izgublja svoj čar, svojo pristnost. Še vedno je zelo lepa, bolj barvita kot nekoč, a veliko stvari odvrača od normalnega življenja v njej, še posebej v centru. Tudi sam sem se iz njega umaknil. Zdi se, da so nam razvoj in turisti Ljubljano delno vzeli.

Prijavi sovražni govor