Sanacija fasade bi stala milijon, zato se je otepajo

Ljubljana – Kompleks štirih objektov ob Vilharjevi cesti, ki tvorijo južni del stanovanjske in poslovne soseske Zupančičeva jama, je že tri leta ograjen s trakovi. Ti mimoidoče opozarjajo, naj ne hodijo ob stavbah, saj bi lahko na njih padla fasadna plošča. Lastniki in upravnik sicer iščejo rešitve, a je vsaka tako draga, da je z rezervnim skladom ne morejo pokriti.

Upravnika stavb iz podjetja Reyan Darja Verbič in Rok Zaplotnik pravita, da so table in trakovi, ki opozarjajo na nevarnost padca fasadnih plošč, tam že približno tri leta iz varnostnih razlogov, saj se bojijo, da bi odpadla plošča koga poškodovala ali celo ubila. Hhkrati so tudi nekakšna ovira za tiste, ki so po intervencijski poti kljub prepovedi dostavljali blago do pritličnih lokalov in s tem naredili precej škode, saj se je teren okoli stavb marsikje posedel za pet ali več centimetrov. Ob stavbnih coklih ponekod zevajo dolge in široke udorine med fasadnimi in talnimi ploščami oziroma asfaltom.

Na vprašanje, zakaj kot upravniki v okviru rednih vzdrževalnih del v treh letih niso poskrbeli za zamenjavo štirih ali petih manjkajočih plošč in izravnavo terena ob objektih, je operativni upravnik Rok Zaplotnik razložil, da gre za precej večji problem.

Dejal je, da so ob pregledu objektov, na katerih je skupno za 4000 kvadratnih metrov fasadnih plošč iz naravnega kamna, predvsem travertina in granita, ugotovili, da so te napačno pritrjene na opeko oziroma fasadno podlago. Najeti sodni izvedenci in ZRMK so ugotovili, da gre za sistemsko napako pri montaži in da bi bila najboljše, če bi sneli vse plošče, odstranili zolacijo, jo nadomestili z novo, nato pa nazaj montirali fasadne plošče. Ko so lastniki stavb zvedeli, da bi celovita sanacija stala milijon evrov, so imenovali gradbeni odbor, v katerem so poleg največjih lastnikov še pooblaščeni predstavniki posameznih vhodov. Njegova naloga je, da poišče »ustrezno rešitev, ki bi zagotovila varnost objektov in bi bila primerna tudi za žepe lastnikov«.

V skladu premalo denarja

Zaplotnik je razkril, da imajo v rezervnem skladu hiše le 250.000 evrov. Ker se vsako leto vanj nateče približno 82.000 evrov, bi ob zdajšnji višini prispevkov potrebovali kar 12 let, da bi lahko iz njega financirali celovito prenovo fasade in pogreznjenih tal. Predlogu, da bi mesečni prispevek v rezervni sklad z 20 centov za vsak kvadratni meter površine povišali za petkrat, so se po besedah upravnika nekateri stanovalci uprli, ker da je dvig previsok. Možnost, da bi najeli bančno posojilo, je odpadla, saj bi tudi zanj morali dobiti 100-odstotno soglasje lastnikov.

Zato so začeli iskati delne in cenejše rešitve; denimo, da bi sneli 23 odstotkov vseh slabo pritrjenih plošč, nadomestili poškodovano termo- in hidroizolacijsko zaščito in znova namestili stare plošče. A tudi takšna sanacija bi stala približno 900 tisočakov. Zato zdaj razmišljajo, da bi sanirali najslabše vpete plošče brez menjave izolacije, dele fasade, kjer plošč ni, pa bi pobarvali. A tudi s tem bi presegli vsoto v rezervnem skladu. Testni sanaciji, s katerima so poskušali ugotoviti, ali je kritična le Telekomova stavba, sta potrdili, da gre za sistemsko napako na vseh objektih. Gradili so jih tudi podizvajalci propadlega podjetja SCT.

Kaj storiti?

V podjetju Reyan pravijo, da so kot upravnik kompleksa v pat poziciji. Inšpektor jim je že naložil, naj čim prej izvedejo nujno sanacijo nevarnega objekta, hkrati pa nimajo vzvoda, s katerim bi lahko ljudi prisilili, da takoj zagotovijo denar. Na posamezno stanovanje bi glede na velikost strošek znašal od 3000 do 5000 evrov. Četudi bi večina lastnikov poslovnih prostorov in stanovalcev tega sicer statusno precej bogatega kompleksa strošek lahko plačala brez večjih težav, je med njimi tudi nekaj takih, ki tega nočejo in zavirajo sanacijo.

Zaplotnik je zato prepričan, da bi v takšnih primerih, moralo v zadevo poseči sodišče. Kadar bi za sanacijo svoje soglasje dala večina, bi preostanek lastniških odstotkov morali nadomestiti s sodnim sklepom.

Na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo začetek sanacije, je Zaplotnik odgovoril, da si tega ne upa napovedati. Če bi imeli dovolj denarja za celovito sanacijo, bi lahko dejal, da so izbira izvajalcev in dogovori v zaključni fazi. Do te točke so prišli že večkrat, a se je vedno zataknilo pri denarju. Pri delnih sanacijah pa po njegovih besedah ni junaka, ki bi dal zagotovilo, da bo objekt varen. Enako meni tudi ZRMK, ki bi nadziral izvedbo del.

Terenski ogled

Ob ogledu objektov in njihove okolice z operativnim upravnikom smo videli, da je Reyan poskrbel le za sanacijo posameznih razpok v asfaltu (zalite so s smolo, da ne zamaka v podzemne garaže), z denarjem iz rezervnega sklada pa ni namenil nič za menjavo dotrajanih lesenih delov klopi, za poškodovane nadzemne dele garažnih zračnikov, kaj šele za temeljito izravnavo ugreznjenih delov okoli stavb. Na njih je sicer veliko vandalskih poškodb (razbite fasadne plošče, grafiti), posamezni gostinci pa so kavarniško ponudbo spisali kar na fasadne stebre pred svojimi vhodi v lokale. Žalosten je pogled na prazne pritlične lokale (denimo na nedavno zaprto Žitovo trgovino) in stopnišče ob dvigalu na križišču z Neubergerjevo ulico, ki je postalo shajališče narkomanov, na kar opozarjajo tudi odvržene injekcijske igle.