Slepi in slabovidni lahko pri nas berejo že sto let

Ob visoki obletnici je izšla monografija o pobudnici in ustanoviteljici knjižnice za slepe Minki Skaberne.

Objavljeno
01. marec 2018 20.26
tlo*knjiznica
Andreja Žibret
Andreja Žibret

Ljubljana – Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki že dobra tri leta in pol deluje v večjih in prenovljenih prostorih na Kotnikovi v Ljubljani, je včeraj dopolnila sto let. Ob tem jubileju je pri založbi ZRC SAZU izšla monografija o njeni pobudnici in ustanoviteljici.

»Naša knjižnica za marsikoga, ki ima okvaro vida, pomeni edini stik z literaturo nasploh. Neoviran dostop do branja je neizpodbitna pravica vsakega posameznika in njeno udejanjanje je še toliko bolj pomembno za slepe in slabovidne, ki pri branju potrebujemo prilagoditve,« poudarja predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) Matej Žnuderl.

Začelo se je s tečajem brajevega točkopisa

Zasluge za delovanje knjižnice, ki svojim članom že sto let omogoča dostop do branja in informiranja, in je celo dve leti starejša od stanovske organizacije slepih in slabovidnih, ima profesorica Minka Skaberne, ki je svoje življenje posvetila skrbi za lepe. Pod okriljem društva Dobrodelnost je 1. marca 1918 organizirala javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, še zlasti za invalide, oslepele v vojni.

»Takratna oblast je dovolila prireditev tečaja za branje in pisanje brajevega točkopisa. Tečaj, ki ga je financiralo društvo Dobrodelnost, so obiskovale številne Ljubljančanke, med njimi je bilo največ učiteljic, ki so pozneje prepisovale slovenske knjige v brajev točkopis. Tako so bili postavljeni temelji slovenski knjižnici za slepe,« je povedal vodja knjižnice Dušan Sterle.


S širitvijo knjižnice se število prilagojenih del povečuje vsak dan.  Foto: Uroš Hočevar/Delo

Z razvojem informacijske tehnologije se je razvijala tudi knjižnica. Po drugi svetovni vojni so se pojavili prvi mehanski brajevi stroji, v petdesetih letih pa tudi prvi tiskarski brajev stroj, ki ga je ZDSSS podaril Unicef. Pozneje so knjige prepisovali z električnim brajevim pisalnim strojem. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958 in veseli so je bili predvsem slepi, ki niso dobro znali brajice. Leta 1989 so magnetofonske trakove zamenjale kasete. Od leta 2006 so na voljo gradiva na zgoščenkah v obliki mp3, leta 2014 pa je bil v knjižnico uveden format zapisa Daisy.

Knjižnica ima 1836 članov, od katerih je več kot polovica starejših od 65 let, in več kot 10.000 enot gradiva. Knjige si lahko izposojajo v zvoku in brajici. V brajico je prilagojenih 1376 knjižnih del, na avdiokasete je bilo posnetih 2548 del, v digitalnem zapisu mp3 pa je na voljo 5193 del slovenskih in tujih avtorjev. S širitvijo knjižnice pa se število prilagojenih del povečuje vsak dan. 

Širitev zvočnih knjig v splošne knjižnice

Tatjana Likar z ministrstva za kulturo poudarja, da je s koncesijo, podeljeno v letu 2016, knjižnica dobila možnost za izvajanje in koordiniranje knjižničnih storitev za slepe in slabovidne tudi v širšem okviru slovenske knjižnične javne službe. Načrtujejo razširitev možnosti izposoje zvočnih knjig v vseh 58 splošnih knjižnicah. Vizija pa je, da bi v prihodnjih letih iz nacionalne knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne oblikovali kulturno-informacijsko središče slepih, slabovidnih in vseh ljudi z motnjami branja.

Do 30. aprila je v knjižnici na ogled slikarska razstava slepih in slabovidnih ustvarjalcev, ki so v zadnjem desetletju nastala na likovnih kolonijah v organizaciji Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica in ob podpori Lions kluba Kobarid Soča.