Tiskane izdaje
Pri vhodu v prostor, kjer je bila pred tem poslovalnica NLB, visi pano, na katerem so našteti prihajajoči dogodki; tokrat sta bila na sporedu dan odprtih vrat in zajtrk z družbenim učinkom, katerega pokrovitelj je eden od nizkocenovnih trgovcev. Sto petdeset kvadratnih metrov velik osrednji del se uporablja kot dvorana ali, kot ga imenujejo v DPlacu, prostor za co-working, kjer med drugim potekajo delavnice. Levo je manjša dnevna soba s kavomatom, klubsko mizico in udobnimi sedeži. Desno od vhodnih vrat je še ena soba, prav tako namenjena sestankom. Povsod na stenah visijo listi z motivacijskimi sporočili. Najpogosteje uporabljena besedna zveza na njih je – vroča ideja.
Petdeset evrov na mesec bo stala uporabnina prostorov na Dunajski 20. »Zdaj je zastonj, vendar so nam predlagali, naj to zaračunamo,« pravi Bojan Hajdinjak, direktor javnega zavoda Cene Štupar, v okviru katerega je nastal podjetniški inkubator DPlac. »Prostor je namenjen druženju in mreženju, ustanavljanju podjetij, hkrati pa ponujamo delavnice, tudi za osebnostno rast in motivacijo,« razlaga Hajdinjak, sicer predsednik sveta četrtne skupnosti Jarše na Listi Zorana Jankovića.
V osrednji dvorani so kot v čitalnici posejane dolge mize, na zidu so bele šolske table. Na eni od njih so zapisane ideje, s katerimi se ukvarjajo: pridelava in prodaja kamilic, energijske ploščice, olje iz ekološke pridelave, Medvedko Vrtnarko – izobraževalna igrača z družbenim učinkom, kavni nadomestki. »Ko se ljudje naučijo predstaviti svojo storitev in izdelek, pomeni, da znajo predstaviti tudi samega sebe,« nadaljuje Hajdinjak. »Na razgovoru za službo se pač moraš znati prodati. In tu se tega naučijo.«
»Vitko inoviranje«
V zavodu Cene Štupar zagotavljajo pogoje za delovanje DPlaca ter oblikujejo ponudbo in programe. Hkrati sodelujejo s partnerji, kot so med drugim zavod Uspešen podjetnik, društvo Mladinski ceh, zavod za usposabljanje invalidov Šentprima in marketinška agencija Iz principa. »Naloga partnerjev je, da ponujajo know-how, torej da pomagajo pri vsebini programov, da so ljudem na voljo in jim svetujejo v zameno za uporabo prostora,« razloži Hajdinjak. Doslej so med drugim zagnali projekt Ferfl, v okviru katerega organizirajo podjetniško šolo, start-up vikende in podjetniške večere. DPlac, kot ga promovirajo tudi na spletni strani, naj bi bil tako »več kot prostor za ideje«. Ponujajo finančno, kadrovsko in pravno svetovanje ter svetovanje pri trženju in razvoju produktov. Trenutno tja zahaja okoli 50 ljudi, povprečna starost je 45 let.
Član DPlaca lahko postane »podjetni posameznik ali ekipa za realizacijo svoje podjetniške ideje, za katero komisija oceni, da ima družbeni učinek«. Hajdinjak razloži: »To pomeni, da rešuješ neki družbeni problem, kot je zaposlovanje mladih, ali ponujaš odgovor na kitajsko blago ali pa se ukvarjaš s samopreskrbo ali kakovostnim preživljanjem prostega časa.« Pri tem pokaže publikacijo, na kateri je z veliki črkami zapisano Vitko inoviranje – koristne stvari narediti hitreje kot konkurenca. »Če nimaš izdelka, storitve in ne kupca, ne hodi v podjetništvo. Prav to je vitko inoviranje, ker lahko to zelo hitro ugotoviš,« pravi Hajdinjak. »Podjetnika razumem kot vizionarja, ki si upa tvegati in se po padcu zna pobrati. Ni pa vsak podjetnik.« O podatku, da se stopnja tveganja revščine med samostojnimi podjetniki povečuje, meni: »Država je naredila napako, ker preveč ljudi sili v podjetništvo. Mi pravimo, da je na koncu treba imeti plus, kajti kdo ti bo sicer pokril stroške?«
Mirta, Ana in Niko v DPlacu skrbijo za organizacijo in odnose z javnostmi. Vsi so zaposleni – za eno leto prek javnih del. Pred tem so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. »Ne moremo pričakovati, da nas bodo tu zaposlili, smo pa dobili veliko znanja, ki ga bo treba zdaj uporabiti,« pravi Mirta, ki ima sicer za sabo dvajset let delovne dobe, med brezposelne pa se je vpisala, potem ko so ukinili njeno delovno mesto. Kako je pristala v podjetniškem inkubatorju? »Prek zavoda za zaposlovanje sem obiskovala delavnice in vmes se je ponudila priložnost. Takrat nisem vedela, kaj so start-upi. Mislila sem, da nekaj znam, ker sem toliko let delala, toda ko prideš na trg, vidiš, da te je malce povozil čas in se moraš veliko naučiti.«
Poldrugi zaposleni
V Slovenskem podjetniškem skladu, ki je javna agencija, nimajo podatka, koliko je danes takšnih podjetniških prostorov v Ljubljani ali Sloveniji, pravijo pa, da »prav gotovo pomenijo odskočno desko za podjetnika, kjer je poleg teoretičnega znanja vključenega tudi ogromno praktičnega dela pri razvoju ideje, z izkušenimi predavatelji in mentorji«. Od leta 2006 so s subvencijami v skupni vsoti 24,5 milijona evrov podprli 476 start-upov, ki so doslej ustvarili 714 delovnih mest, kar pomeni eno in pol na podjetje. Stopnjo preživetja v skladu ocenjujejo na 87 odstotkov. Različne statistike po svetu sicer kažejo povsem nasprotno sliko; kar 90 odstotkov start-upov v prvih nekaj letih bankrotira in propade.
Izhod v sili
Profesorica s fakultete za družbene vede Aleksandra Kanjuo Mrčela, ki je pred časom v Ekonomski demokraciji razmišljala o co-working prostorih, ugotavlja, da se v njih oblikujejo in živijo nekateri principi skupnosti in s tem »na svoj način dokazujejo potrebo in možnosti za alternativo birokratski, tekmovalni in izključno k dobičku usmerjeni organizaciji dela«. Toda po drugi strani se zdi, da so bolj izhod v sili in znak obupa ljudi kot pa radikalno nova oblika dela, kot se sicer po njenem predstavljajo.
»Seveda je dobro, da se v razmerah visoke brezposelnosti in upada rednih zaposlitev vsaj nekaj dogaja, toda vsi niso podjetniki. Hkrati živimo v svetu globalnih korporacij, ki so zelo močne in s katerimi naj ti ljudje, ki imajo morda tisoč evrov začetnega kapitala, tekmujejo na globalnem trgu?« Po njenem je prav tekmovalnost zelo nevarna komponenta spodbujanja podjetništva: »Izgubili smo ravnovesje. S tem ko preveč pričakujemo od posameznika, se rušijo sistemi kolektivne podpore, in to ni zdravo za družbo.«
V DPlacu, ki deluje od maja letos, imajo denarja za dve leti delovanja, potem, kot pravi Hajdinjak, računajo na evropska sredstva. Priznava, da je predvsem vloženega »ogromno prostovoljnega dela«. Ob podatkih o propadlih start-upih in negotovosti, ki jih spremlja, pa odvrne: »Kaj pa je alternativa? Sedenje doma in buljenje v računalnik?«
