Tiskane izdaje
Ljubljana - Katera obdobja so zaznamovala 20. stoletje v Ljubljani? Katera glasba jih je spremljala? So pred stotimi leti v kotlini že pekli pice? Kakšen bi bil vsakdanjik dostavljavca pic v obdobju druge svetovne vojne? Režiser Iztok Lovrić se je v kratkem filmu 400 letnih časov spraševal natančno to.
No, nič kaj preveč dolgo se ni spraševal, na vprašanja si je tudi odgovoril. On in ekipa norčkov, s katerimi je sodeloval že v gledališču Grejpfrut. In več kot dvajset drugih znanih ljubljanskih fac.
Že dalj časa se po mestu vijejo govorice, ki namigujejo, da v dolino prihaja nov kratki film, ki naj bi se mu reklo 400 letnih časov. Ogledalo je obrnilo nekaj telefonov in na kup spravilo režiserja Lovrića ter tri »glumce«, ki so sodelovali pri nastajanju, Davida Furlana, Marka Miladinovića in Žigo Födransperga. Jasno je bilo, da bo pogovor zabaven, o tem ni bilo dvoma, štosi so se kar vrstili.
Od petih do 25,6 minute
»Z Lovrom sva se že nekaj časa nazaj menila, da bi naredila petminutno reklamo za Dobro vilo,« na samem začetku začne Furlan, sicer s Födranspergom lastnik ljubljanske picerije Dobra vila. »Lotil se je scenarija in iz petih minut jih je nastalo deset, iz desetih petnajst in evo, zdaj smo na 25,6 minute,« za podaljšano minutažo očitno obtoži Lovrića, hkrati pa kot »izredno pomoč« pri snemanju omeni snemalca in montažerja Matevža Zupanca - Kalija.
Vskoči Miladinović in razloži, da je iz promocijskega filma, kot so si stvar zastavili, kaj kmalu nastala drama, igrani film, v katerega so pač vključili še Dobro vilo in pice. Glasbeno spremljavo starejših obdobij so zaupali ljubljanskemu bendu Bitch Boys, elektronske viže današnjega časa pa didžeju Ichisanu. »Vrhunski komadi,« zaživi Furlan, »glasba vsekakor spremlja čas,« pa nadaljuje Lovrić. »Začne se s klasiko, saj veš, Brahms pa take, druga svetovna vojna je že malce bolj moderna, potem pride na vrsto klasična slovenska popevka petdesetih, pa punk, na koncu pa tale Ichisanova elektronika, ne.«
Punk je doma na Savski
Osrednji junak filma je torej dostavljavec pic, ki ga igra Furlan. Temu se skozi različna obdobja ljubljanskih stotih let, med letoma 1913 in 2013, godijo različne frke in peripetije. »Glavna teza filma je, da se v Ljubljani že sto let jé pica,« prevzame besedo Lovrić, prepričan, da je že takrat kakšen od Ljubljančanov gotovo znal speči pico. »Malo fikcije, pa malo zgodovinskega štosa,« pojasni.
»Samo eno obdobje smo posneli zunaj Ljubljane,« lokacije predstavi Furlan, »za kadre iz leta 1913.« Rožna dolina se jim je sicer zdela primerna za medvojno obdobje, »punk smo snemali tam, kjer je punk doma, v Savski,« je jasen Födransper, šestdeseta so bila posneta kar pri igralcu in režiserju Janu Cvitkoviču doma, dan današnji pa na Poljanski in Roški ulici.
»Med snemanjem kadra iz povojnega časa sva morala s tovarišem Družnikom ob dostavi pice pokukati skozi vhodna vrata,« se Miladinović spomni ene od scen, v kateri je nastopil skupaj s fotografom Dela Matejem Družnikom, »težava pa je bila, da je bila v stanovanju pripravljena pogostitev, sestavljena iz narezkov in nekega vina ...«
»Nekega vina, ja!« se zakrohota Furlan.
»No, ko človek čaka na svoj čas, se mora malce podkrepiti,« se Miladinović ne pusti motiti. »Malo poješ, malo popiješ, postane ti toplo, začutiš zaspanost in ... pozabiš na tekst.«
»Skratka, na vrata sta prihajala vedno bolj rdečelična!« ga zatoži Lovrić. »Bledica je izginjala,« stopnjuje Miladinović. »Mi pa brez maskerke!« ploskne Furlan.
Film bo doživel premiero prihodnji petek, »ampak ta bo v ožjem družinskem krogu,« povejo fantje. Čez kakšen mesec bo v Kinoteki na sporedu še kakšen ogled, kasneje ga bodo morda prijavili na katerega od festivalov, nekje konec poletja pa ga bodo na ogled postavili še na spletu.
