Tiskane izdaje
Dan se začne ob sedmi uri, ko je na sporedu telovadba. Sledi zajtrk, zatem je na vrsti delo. »Obdelujemo vrt, kuhamo, čistimo in skrbimo za mačko,« našteje Robert, ki v terapevtski skupnosti biva pol leta. Kot pravi, je drugače kot v komuni v Italiji, kjer je na zdravljenju odvisnosti od nedovoljenih drog preživel pol leta. »Tukaj imaš vseskozi na voljo terapevta. Pokličeš lahko tudi svojce in enkrat na mesec nas smejo obiskati.«
Dvanajst let je bil na heroinu, nadaljuje. Preden je prišel v Sostro, je bil v programu detoksikacije na ljubljanski psihiatrični kliniki. Zdaj, kot pravi, je čist že več kot eno leto. So mu pa psihiatri pred leti postavili diagnozo psihoze, zaradi česar vsakodnevno jemlje predpisana zdravila. Čeprav se zdaj dobro počuti, se boji dneva, ko bo moral zapustiti skupnost. »Nikjer ne marajo nekdanjih narkomanov. Vsaj dvanajst let tudi nisem delal in sem izgubil stik. Na srečo pa imam svojce, ki mi pomagajo,« razmišlja. »Moral bom zaživeti drugače, in tega se tukaj učimo.«
Ena bistvenih dejavnosti
Terapevtska skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki od leta 2010 deluje pod okriljem zavoda Pelikan in jo sofinancira ministrstvo za delo, pa ni tipična komuna, čisto zaprta ali odmaknjena, pravi Sukič. »Ker imajo naši uporabniki poleg odvisnosti od drog ali alkohola težave v duševnem zdravju in so jih psihiatri predpisali zdravila, klasične komune zanje niso primerne. Pri nas ponujamo celostno psihosocialno obravnavo s celodnevnim bivanjem.«
Dvajsetmesečni program pomoči, za katerega vsak uporabnik odšteje okoli 260 evrov na mesec, pri njem pa sodeluje pet strokovnih delavcev in dva pomočnika, so najprej izvajali v Domžalah. Letos junija so se preselili v Sostro.
Motivacija in abstinenca
Uporabnike v tamkajšnji socialnovarstveni program največkrat napotijo psihiatrične ustanove, pa tudi socialni delavci. »Za sprejem je bistvena motivacija. Pri nas ni nihče pod prisilo in program lahko, če hoče, kadarkoli zapusti. Od tistih, ki pridejo, pa pričakujemo motivacijo, da vzdržujejo abstinenco in da si želijo doseči spremembe,« pojasni vodja. Pomembna razlika med komuno in skupnostjo je po njegovih besedah tudi to, da njihov program vključuje še dodatnega pol leta reintegracije, ko se »uporabnik uči, kako naprej v realnem svetu«. Dobi svoj mobilni telefon, ki mu ga ob vstopu v skupnost odvzamejo, in ima možnost uporabe interneta, da si, kot dodaja vodja, lahko išče službo.
Po njegovem so se zadnja leta pri nas zgodili veliki premiki. »Teh ljudi se ne odriva več na obrobje, da jih ne bi videli ali z njimi imeli stika. Danes imamo svoje prostore v Ljubljani in ne čutimo nekega odpora«, hkrati pa se zaveda, da je dober odnos z okolico treba vzdrževati. Prav zato jutri pripravljajo dan odprtih vrat. »Velikokrat se odvisnike povezuje s kriminalom in se ustvarja odklonilno dojemanje. Če pa se pojavijo pozitivne informacije, se takšno dojemanje počasi spreminja.«
Da je Roberta strah zapustiti terapevtsko skupnost, je razumljivo, meni Ines Kvaternik, samostojna raziskovalka, ki se med drugim ukvarja s problematično zlorabo drog. »Osnovni problem danes ni več droga kot taka, ampak revščina. Razmere, v katerih smo, so težke za vse, ne samo za odvisnike. Ti pa so hkrati še stigmatizirani. Kot bolniki, uporabniki drog in kot tisti, ki so se zdravili v terapevtski skupnosti.«
Kaj pa večina?
Ker je med javnimi programi zdravljenja premalo takšnih, ki so specializirani za potrebe te ciljne skupine, so skupnosti, kot je sostrska, po mnenju raziskovalke vendarle nujne. Ob tem se ji poraja vprašanje, kaj pa je s tistimi, ki ne dosežejo praga za vstop v takšno skupnost, kjer je eden od pogojev abstinenca, in so v večini. Po njenem pri nas še vedno prevladuje črno-bela logika. »Vse je ali dobro ali slabo. Postavljamo pogoje, ki jih človek težko doseže, s čimer izgubljamo motivirane ljudi za vstop v tovrstne programe in mitologiziramo abstinenco. Ljudi pa ne naučimo, kako se spopasti s tvegano situacijo in da nobena stvar, ki se zgodi, ni tako grozna, da je ne bi mogli rešiti.«
