Urbani kulturni dogodki avgusta večinoma na dopustu

Po koncu Trnfesta je na področju urbanih kulturnih dogodkov v Ljubljani nastala vrzel.

Objavljeno
26. julij 2014 11.02
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Človeku ni treba spadati v kategorijo starejših občanov, da bi se spomnil časov, ko se v mestu poleti ni dogajalo prav nič. Ti časi so k sreči minili, vseeno pa se bo v letošnji drugi polovici poletja pošteno poznalo, da v Trnovem ne bo festivala, ki je zaznamoval dvaindvajset avgustov zapored.

Kud France Prešeren je tako zaprt že od lanske jeseni, vprašaj na koncu imena lanskega Trfnesta (poimenovali so ga Zadnji Trnfest?) pa je letos pika postal. Upamo, da ne za vedno.

V paviljonu spet tako, kot je bilo nekoč

Smo se pa zato v tem tednu odpravili na dva koncerta, ki sta odmevala v kotlini. Prvi, koncert Boštjana Narata, je bil v paviljonu na Kongresnem trgu.

Malokdo ve, da je paviljon, ki ga je leta 1921 izdelalo podjetje Gayer, na trgu sredi mesta stal že leta 1928. Postavili so ga na pobudo znamenitega kavarnarja in lastnika ljubljanskih restavracij, Frana Krapeža, in sicer za vrt njegove kavarne, ki je bila pred sedanjo stavbo Kazine.

Vse do začetka prve svetovne vojne se je tam družilo meščanstvo in uživalo v koncertih, od vojne pa se tam ni dogajalo kaj dosti. Leta 1960 so ga celo umaknili, saj je bil v napoto široki cesti, ki so jo zgradili za potrebe vse gostejšega prometa.

No, zgodovina je pisala svojo zgodbo in na začetku devetdesetih so se v podjetju Lesnina odločili, da ga spet postavijo. Sklicali so tiskovno konferenco in sporočili, da bi mestu hoteli vrniti nekoč tako obiskani paviljon, ter pozvali ljudi, naj »pobrskajo po starih albumih in publikacijah, potegnejo na plan zaprašene razglednice, med katerimi bodo morda našli fotografije paviljona«. »Še posebno dobrodošle bodo tiste,« so še pozvali, »s katerih bo mogoče razbrati čim več podrobnosti, da bi mogli godbeni paviljon čim bolj zvesto obnoviti.«

Dobili so še več, kot so želeli, nekaj, kar niti v sanjah niso pričakovali. Oglasil se je namreč nekdanji vodja delovne skupine, ki je leta 1960 paviljon odstranila. Lepega paviljona mu je bilo žal, pa je spravil njegove železne dele.

»Ko je prišel do nas, se je opravičil, da razglednic ali fotografij sicer nima, da pa ima, če hočemo, to,« je pred tremi leti, ko so paviljon končno spet postavili na Kongresni trg, za Nedelo povedal Pavle Brglez, direktor Lesnine med letoma 1982 do 1991. Zaradi zapletov, čakanja na dovoljenja in na koncu zaradi same prenove trga, je paviljon na ponovno postavitev namreč moral počakati še dodatnih 22 let.

Okoliški stanovalci slonijo na oknih

A zdaj je tu in v njem se od leta 2011 vsako poletno sredo julija in avgusta odvijajo koncerti. Tako je in bo, vse do konca avgusta, tudi letos.

Julija so se tam zgodili že trije koncerti, še pet (Ditka, Lylit, Lado Leskovar, Mia Žnidarič in Kapobanda) pa jih pride na vrsto. Niko Houška, programski vodja, pove, da se je ideja koncertov v paviljonu razvila spontano, povod pa je bila renovacija trga in prestavitev paviljona na njegov spodnji del: »Pomislil sem, da bi tako lahko spet dobil svojo funkcijo in s to idejo šel na Zavod za turizem.«

Za večere ob sredah so se odločili, ker so želeli aktivirati zaspano sredino tedna. »Zadeva se je hitro uveljavila, že drugi, tretji teden je koncerte obiskalo veliko ljudi,« se spominja Houška, ki je vesel, da so našli tudi skupni jezik s stanovalci. Pazijo na glasnost koncertov, predvsem pa na izbiro nastopajočih: »Upoštevamo dejstvo, da se koncerti dogajajo med hišami, na vsak način pa gre za bolj sofisticirano zabavno glasbo.« Da bližnje stanovalce koncerti ne motijo, Houška opaža tudi tako, da jih med koncerti videva sloneti na oknih.

Tudi drugi meščani in meščanke so se na sredine večere v paviljonu že navadili, na najbolj obiskanih dogodkih je bilo celo več kot osemsto ljudi.

V sredo na koncertu Boštjana Narata, ko smo med obiskovalci postopali tudi mi, jih je bilo sicer precej manj, a zato ni bil občutek nič manj prijeten.

Houška od prihajajočih koncertov sicer izpostavi tistega, ki se ima zgoditi 6. avgusta. Takrat bo v zavetju paviljona prepevala avstrijska soul pevka Lylit, ki jo mnogi primerjajo s priljubljeno Adel. »Koncert bo zelo intimen. Samo ona, klavir in avtorska glasba,« se večera veseli Houška.

Kaj nam torej ostane v avgustu?

Še preden pa smo prisluhnili kantavtorskim strunam, ki so se odbijale od paviljona, smo v nabito polnem atriju kavarne NUK zasanjano poslušali koncert skupine Neomi. Tam so piko na i v besedi zvezi odličen koncert dajali visoki stropovi knjižnice, ki objemajo skriti vrt, za katerega marsikdo niti ne ve, da obstaja.

Tudi tam so julija skrbeli za razvajene umetniške brbončice Ljubljančanov in Ljubljančank, vse skupaj pa je bilo v sklopu festivala Poleti v NUK. Ta se bo končal nocoj s predstavo Boštjana Gombača, Patthy Diphusa – izpovedi porno dive.

Julij je bil torej pester, a kaj nam ostaja v avgustu? Večina metelkovskih klubov odhaja na zaslužen dopust, vrata so do nove sezone zaprta tudi v klubu K4 (mimogrede, z novo sezono klub postaja samostojni zavod), na »kolektivca« do sredine avgusta odhaja tudi ekipa iz Centralne postaje, kjer se je v zadnjem času zgodilo kar veliko didžejevskih dogodkov.

Se bo pa tudi avgusta še naprej migalo na prulskem splavu Bamboo Boat na Ljubljanici, ki se vsako soboto zvečer ziba ob dub in reggae vibracijah, naslednjo soboto bo v Kinu Šiška nastopila Joss Stone, v drugi polovici avgusta pa se bo spet prebudilo dogajanje v parku Tabor. Še vedno seveda tudi traja Festival Ljubljana, prihodnji teden pa se bo začel še sklop dogodkov Poletje v Stari Ljubljani. To, da se na Gradu že vrtijo filmski koluti Filma pod zvezdami, pa tudi zagotovo že veste. In če se že potikamo po Gradu, naj spomnimo še na Panč, festival stand-up komedije, ki bo letos na grajskem dvorišču že sedmič. Začne se 21. avgusta, dogajal pa se bo štiri večere. Odpoved Trnfesta je torej za seboj pustila veliko luknjo predvsem v urbanem kulturnem dogajanju, od katerega je občina letos odškrnila še poletno glasbeno dogajanje, za katerega so tri poletja skrbeli v Bikofeju.

Upamo, da se bo ta vrzel do prihodnjega poletja zapolnila in da urbani kulturni dogodki v mestu spet najdejo svoje mesto.