V en glas: Ohranimo Plečnika!

Društvo arhitektov Ljubljana (DAL) je danes v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravilo okroglo mizo Obnova Plečnikovega stadiona v Ljubljani. Z njo ob letošnji 60. obletnici Plečnikove smrti in zaključnem letu prizadevanj za vključitev Plečnikove arhitekture na seznam Unescove svetovne dediščine – na katerega stadion prav zaradi klavrnega stanja in negotove usode niti ne kandidira – poskuša začeti javno razpravo o alternativnih predlogih, s katerimi bi rešili vprašanje edinega Plečnikovega športnega objekta. A kakšne revolucionarne rešitve ni bilo mogoče slišati, je pa bilo mogoče čutiti predvsem skrb, da ohranimo Plečnikovo arhitekturo, ki je do zdaj nismo uničili zaradi banalnega vzroka o morebitnem hrupu, je bilo mogoče slišati v zaključku razprave, ko je arhitekt Janko Rožič izpostavil tudi dejstvo, da je bil velikopotezni idejni načrt izdelan v času pred krizo.

Pečečnika ni bilo

Kar nekaj napovedanih gostov s seznama na vabilu, v katerem je DAL zapisal, da se zavzema za popolno obnovo stadiona in predlaga njegovo uporabo šolam, okoliškim prebivalcem in tudi širši javnosti, je manjkalo. Tudi večinski, 59-odstotni lastnik družbe Bežigrajski športni park Joc Pečečnik. Po pojasnilu predsednika DAL Jurija Kobeta zato, ker se ni mogel tako hitro vrniti iz ZDA, zato so že napovedali nadaljevanje omizja maja, ki se ga bo udeležil tudi Pečečnik. Prav tako ni bilo predstavnikov ministrstva za kulturo, ki je leta 2008 zavrnilo soglasje zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Prav to soglasje pa je po mnenju tako gostov mize kot tudi aktivnih udeležencev razprave iz občinstva mogoče šteti za najspornejše.

Arhitektka Martina Lipnik iz DAL je poudarila, da se je v desetletju spremenil status, saj je stadion postal spomenik državnega pomena, zato bi moral uživati tudi največjo zaščito obstoječega objekta. Opomnila je tudi na vse druge nepravilnosti, ki kažejo na dosledno kršitev zakonodaje, in spomnila na sobotni zapis dr. Borisa Leskovca v Delu, ki je prav tako pozval k ponovni celoviti obravnavi širšega območja.

Stališče ZVKDS sta zagovarjala in pojasnjevala dr. Robert Peskar, pomočnik direktorja – generalni konservator in pravnik Borut Šantej. Prvi je poudaril, da je imel stadion do leta 2009 samo status kulturne dediščine in ni bil niti spomenik lokalnega pomena, vsi dokumenti njihovega zavoda pa da so bili izdani skladno z veljavno zakonodajo. »Če bi stadion odkupila država, bi samo za restavriranje potrebovali pet milijonov evrov, in če bi ta sredstva žrtvovali iz proračuna za varstvo kulturne dediščine, kar štiri leta ne bi mogli obnoviti nobenega drugega spomenika. Samo za tekoče vzdrževanje brez investicij bi v nadaljevanju porabili po 150.000 evrov na leto,« je povedal Peskar. Po njegovem mnenju bi samo restavriranje zahtevalo zamenjavo 50 odstotkov prefabriciranih betonskih elementov ter od 30 do 40 odstotkov opečnatih. »S tem pa se postavlja vprašanje avtentičnosti – ali bi ji sledili v materialu ali videzu,« je še dodal. Karmen Stariha, predstavnica civilne iniciative, je ZVKDS oporekala napačno razumevanje avtentičnosti in ga označila za alibi za podiranje spomenikov. »Tudi stolp v Pisi je prebeljen in utrjen, gotovo ni tak, kot ob izgradnji, ali pa gradovi ob Loari, pa jih zato ne štejemo za manj avtentične, ampak jih hodijo občudovat množice turistov.«

Kakšna je prava avtentičnost

Opomnila je, da ni bilo izvedene nobene študije, ki bi zagotovila, da bo projekt preživel, ter spomnila na spremembe, ki so se dogodile v desetih letih – od drugačnega vrednotenja Plečnika do Plečnikove Ljubljane in kulturnega turizma kot prepoznavne in perspektivne znamke, ki nas loči od preostalega sveta. ZVKDS je očitala tudi dvojna merila, še posebno v primerjavi z majhnimi posegi na zasebnih starih hišah. Naslovljena sta poudarila, da je ZVKDS že sprožil pobudo za drugačne rešitve tega stadiona in da bodo podprli vsako boljšo. »Pri vsaki od 6000 odločb, kolikor jih izdamo na leto, moramo sprejemati kompromise, saj od lastnikov zahtevamo varovanje dediščine, za to pa jim ne moremo ničesar povrniti,« je dejal Šantej.

Za nazaj ne morejo razveljaviti pravnomočnega soglasja, ki so ga podpisali.

Podžupan Janez Koželj je bil tokrat bolj redkobeseden in je poudaril, da občina ni enovita organizacija, tudi politično ne, da pa si »vključno z njegovo malenkostjo ves čas prizadeva rešiti stadion s kar največ spoštovanja. Edini naš instrument je zakonski okvir oziroma so prostorski akti.« Saša Bojc