Tiskane izdaje
Velikokrat to počne tudi prek družabnih omrežij. Pa sva začeli prav tam – na twitterju, kjer je zjutraj pred najinim pogovorom ob dnevu žena prebrala tvit političarke nove generacije, s katerim se ji je ponovno potrdilo, da je diskurz o ženskah in njihovih pravicah dobil modernejšo podobo, vsebinsko pa je še vedno zelo tradicionalen.
Kakšne predstave o ženskah prevladujejo?
Bodi odločna, a nežna, bodi pogumna, a čutna, bodi uspešna, a imej vsaj tri otroke. Tovrstne predstave so vseprisotne in zapolnjujejo tako ženski tisk, javni radio in televizijo, alternativna gledališča, celo govorico varuhinje človekovih pravic. Ženska je lahko samosvoja le v smislu, ali bo oblekla rdečo ali roza obleko. Kislo je zadovoljstvo ob tem, da je zaradi preteklih in tudi sedanjih emancipatornih bojev v javnem prostoru vse več žensk, ki vse manj razumejo pomen emancipacije in solidarnosti s tistimi, ki ne želijo ali ne zmorejo biti ustrojene po idealih, ki veljajo za sodobno žensko.
Mednarodni dan žensk je dobra iztočnica za opozarjanje na neenakosti. Kaj vam pomeni osmi marec?
Je priložnost za opozarjanje na sistemske neenakosti in izključevalen diskurz o ženskah in razmerjih med spoli. Ob osmem marcu se zgodi razpoka, ko je javni prostor odprt za teme, za katere sicer ni prostora. Zaradi gibanja #metoo se zdi, da se razpoka širi na celotno leto, osmi marec pa na ves mesec.
To drugo verjetno tudi zato, ker je 25. marec materinski dan. Ga »praznujete«?
Starševstvo je zame celoleten proces. Otrok ni samo enkrat na leto, ampak vsak dan od jutra do večera. Ni samo, ko je star pet, ampak tudi ko je star 15 let. Materinski dan ne ravno praznujem, mi pa v opoziciji z dnevom žena da misliti, kako se življenjske izbire politizirajo. Vedno se najde nekdo, ki bi prazniku želel ustvariti protipraznik. Sama materinstva oziroma starševstva ne vidim kot nekaj, kar pripada desnici. Mislim, da bi levica na področju družinskih politik, podpore starševstvu in otroštvu morala delovati enako zavzeto kot desnica, le bolj odprto do različnih življenjskih izbir in situacij. Ni pa v starševstvu posebej velikega uporništva; odgovornost za šibkejše in nebogljene zmanjšuje aktivističen potencial.
Barbara Rajgelj: »Vedno se najde nekdo, ki bi prazniku želel ustvariti protipraznik.« Foto: Roman Šipić/Delo
Vsakodnevno uporabljate twiter in facebook. Aktivnost na družabnih omrežjih poveča doseg aktivizma?
Zelo težko je meriti doseg ali učinke kateregakoli aktivizma. Družbeni angažma ni za ljudi, ki merijo učinke v velikih korakih. Kdor misli, da vsako njegovo dejanje lahko svet ustroji po njegovi podobi ali ga postavi na glavo, bo razočaran.
Zdi se, da je gibanje #metoo predvsem Hollywood, pa tudi svet postavilo na glavo. Kakšen je vaš pogled?
Gibanje je pomembno zlasti zato, ker se je razširilo v zelo različne smeri in spodbudilo različne razmisleke. Vsaj na ravni ideje je žensko telo brez njenega vnaprejšnjega soglasja postalo nedotakljivo. Enako velja seveda za telesa moških in transspolnih oseb. In če je morda katera od zgodb komu naredila krivico ali šla predaleč, to ni problem tistih, ki opozarjajo na telesno in duševno nedotakljivost, ampak prej problem medijev in antifeminističnih gibanj, ki so usmerjeni v iskanje in osvetljevanje primerov, s katerimi bi zmanjšali kredibilnost gibanja #metoo.
Kako konservativna oziroma odprta je Ljubljana do lezbičnih in gejevskih parov?
Ljubljana je odprto mesto, kljub temu pa zaradi majhnosti za marsikoga ne tako osvobajajoča kot velike prestolnice. Zlasti srednja in starejša generacija gejev in lezbijk je socializirana v nevidnost. Vsaka vidnost in eksplicitnost je namreč razumljena kot hiperaktivizem. In ljudje nismo v vsakem delu dneva razpoloženi za boj. V Ljubljani je še vedno veliko samocenzure. Ko hodite po mestu, nimate občutka, da je veliko gejev in lezbijk ali transseksualnih oseb. Enostavno zato, ker se samocenzuriramo.
Ta samocenzura se pojavi predvsem zato, ker nimate (vedno) energije za boj?
Tudi zato, ker je to del identitete. Zato so zelo pomembni varni prostori, ne nujno zaprti, ampak varni. Ljudje imamo potrebo biti to, kar smo; ne le za štirimi stenami, ampak tudi v javnem prostoru.
Eden takšnih prostorov je bil Cafe Open, ki je bil prvi javno deklariran kot do LGBT-oseb prijazen lokal. Kmalu po zaprtju ste odprli kulturni center Pritličje. S Prul ste se preselili na Mestni trg. Je selitev poleg funkcionalnosti simbolnega pomena?
Predvsem kaže na mainstreamizacijo in prepletanje prostorov druženja. Obenem komercializacija sili v odpiranje koncepta. V LGBT-skupnosti teče večna debata o tem, ali je na prostorskem, pa tudi idejnem in kulturnem polju, potrebna ohranitev lastne identitete. Ali vsaka družbena manjšina potrebuje svoj geto? Pritličje poskuša presegati in povezovati, a ne pozabiti na svoje korenine.
