Ljubljana – V okolici glavnega mesta je precej naravnih kopališč, ki niso uvrščena na seznam uradnih kopalnih voda. To pomeni, da sta spremljanje kakovosti vode in zagotavljanje varnosti na teh lokacijah prepuščeni lokalnim skupnostim. Nekateri si sprememb na tem področju ne želijo, drugi pa se pri urejanju kopališč spoprijemajo s pomanjkanjem finančnih sredstev, neodzivnostjo državnih služb in okoljskimi dejavniki.
Kljub prehodu v september se visoke temperature ne poslavljajo, s tem pa tudi ne želja po ohladitvi v vodi. Da bi se izognili dragim vstopninam in gneči – pa tudi zato, ker je v naravi pogosto lepše kot v mestu – se mnogi odpravijo na naravna kopališča. V okolici Ljubljane jih je kar nekaj, toda nobeno ni registrirano kot uradna kopalna voda. To pomeni, da tam država med kopalno sezono ne spremlja mikrobiološke kakovosti vode vsakih 14 dni, prav tako ponavadi ni poskrbljeno za varnost. Na spletni strani ministrstva za okolje in prostor zato opozarjajo: »Tako imenovana 'divja kopališča' so brez upravljavcev in reševalcev iz vode, ki skrbijo za varnost in dajejo prvo pomoč, zato se tam kopamo na lastno odgovornost, dvomljiva pa je tudi kakovost vode.«
Na vprašanje, ali se je na teh kopališčih sploh dovoljeno kopati, agencija za okolje (Arso) odgovarja zadržano: »Voda je v Sloveniji javna dobrina in bi se načeloma lahko kopali povsod, razen tam, kjer je zaradi varnosti kopalcev kopanje prepovedano.« Uradni seznam kopališč v Sloveniji je sicer kratek – uradnih kopalnih voda je 48 – in od leta 2009 nespremenjen, potencialnih lokacij pa ni malo.
Podpeško in Rakitniško jezero potrebna sprememb
Podpeško jezero je takšno kopališče. Je kraško jezero, eno najglobljih, saj v globino meri kar 51 metrov, torej je primerno tudi za skakanje v vodo. Jezero je dobro obiskano, v bližini sta gostišče in parkirišče, toda občina Brezovica si želi številnih sprememb. »Imamo idejno zasnovo, kako bi uredili okolico Podpeškega jezera. Želimo si postaviti kakšen most, podest, stranišča in tako okolico bolj urediti, tudi s spremljanjem kakovosti vode,« pojasnjuje direktorica občinske uprave Ivanka Stražišar. »Toda jezero je del krajinskega parka Ljubljansko barje, poleg tega pa leži na poplavnem območju, tako da nam takšnih posegov ne dovolijo.«
Tudi Rakitniško jezero spada pod brezoviško občino. Rakitna je naselje, znano po klimi, ugodni za pljučne bolnike. V neposredni bližini umetno zajezenega jezera so hotel z restavracijo, sprehajalna in izobraževalna pot, parkirišče in otroška igrala. V jezeru se sme loviti ribe, pozimi je tudi priljubljena točka za drsanje. Občina je to območje dobila v last šele lani, iz rok zasebnika. »Rakitniško jezero bi lahko prej registrirali kot Podpeško,« meni Stražišarjeva. »Toda nujno bi bilo jezero izprazniti in ga očistiti, saj je gotovo že kakšnih 15 let, odkar je bilo to nazadnje storjeno.«
Direktorica pravi, da si občina želi le tisto, kar bi bilo za kopalce, okolico in naravo najbolje – pa če bi to pomenilo uvrstitev jezer med uradne kopalne vode ali ne: »Zato smo se tudi obrnili na Arso in jih vprašali za mnenje, kaj bi bilo najbolje storiti. V kratkem naj bi imeli sestanek na ministrstvu.«
Iški vintgar in Pekel v neokrnjeni naravi
Druga kopališča so bolj neokrnjena – ležijo v osrčju narave, do njih pa vodijo gozdne poti. Takšno je na primer kopališče Grabljice v Iškem vintgarju. »Iški vintgar je naravna vrednota in radi bi ga ohranili takšnega, kot ga je ustvarila narava,« pravi Marica Zupan, predstavnica oddelka za turizem na ižanski občini. »Voda je čista, tako da je razumljivo, da se ljudje tam kopajo, toda vse je na lastno odgovornost. Dolgoročno bi kopališče morda lahko postalo uradna voda, toda trenutno nam to sploh ni v interesu.« Podobno odgovarjajo na občini Borovnica. Tam je namreč soteska Pekel, znana po petih slapovih Borovniščice, v kateri se marsikateri sprehajalec rad ohladi. »Čeprav si želimo, da bi kraje, kjer se obiskovalci najpogosteje kopajo, bolj uredili, trenutno ne delamo ničesar na tem področju,« pravijo na občini.
Straža in Stari Maln predvsem za lokalce
Bližje Ljubljani, natančneje v Spodnjih Pirničah, je še eno kopališče: topli izvir Straža. Predsednica turističnega društva Pirniče Cvetka Židan Valjavec pravi, da si ne želijo uvrstitve na seznam uradnih kopalnih voda, saj je voda v izviru neoporečna, sicer pa je kopališče namenjeno predvsem lokalnim prebivalcem: »Voda je javno dobro, njena uporaba v naravi pa je izključno na lastno odgovornost. Saj ljudje to vedo. Tudi jaz, ko grem namočit noge v Savo, se ne sprašujem, kaj je v vodi. Če bodo kopalci dobili kakšen izpuščaj, bodo že vedeli, da je to zato, ker so se kopali v naravi.« Poudarja še, da je turistično društvo kot prostovoljna organizacija pri sredstvih omejeno, tako da so spremembe podrejene tudi temu.
Tudi Mirjam Suhadolnik, predsednica vrhniškega turističnega društva Blagajana, pravi, da uvrstitve Starega Malna med uradna kopališča v prihodnosti ne vidi: »Že leta 2011 smo pripravili strategijo za razvoj Starega Malna in zaledja ter med prebivalci izvedli anketo. Delamo v tej smeri, da bi cilje uresničili, toda sredstev za to, da bi kopališče postalo uradno, društvo nima.« Sicer pa pravi, da je voda čista, ker jo čisti narava, medtem ko je kopanje na lastno odgovornost, a da s tem še niso imeli težav, tako da smiselnosti uvrstitve med uradne kopalne vode niti ne vidi.
Kopanje na Špici tokrat zares?
Možna lokacija, kjer bi se lahko kopali, je tudi v osrčju Ljubljane, na Špici. Župan Zoran Janković je že na začetku prvega mandata leta 2007 obljubljal, da bo Ljubljanica spet primerna za kopanje, in to do leta 2012. Na mestni občini pravijo: »Izvedli smo že številne ukrepe za to, da se bo v Ljubljanici ponovno mogoče kopati. Med njimi je zagotovo k izboljšanju kakovosti vode največ prispevala zgraditev manjkajoče kanalizacije na Rakovi jelši. V Ljubljanici bomo znova lahko plavali julija 2017. Kopališče je predvideno na Špici.« Ali se bo tokrat napoved končno uresničila, pa bo povedal čas.
Tiskane izdaje
