Volilna abstinenca kot legitimna politična izbira

Ljubljana Center je bil na zadnjih volitvah okraj z najnižjo udeležbo, medtem ko so pred leti v njem namerili najvišjo.

čet, 02.11.2017, 10:00
Volilni glas kot steklenica piva?

Da v pogovoru z ljudmi pogosto slišijo, da so politiki »vsi isti«, da jih skrbi le lastna korist in da jim za dobro ljudstva ni mar, poudarja Irena Bačlija Brajnik, izredna profesorica s katedre za analizo politik in javno upravo pri fakulteti za družbene vede. »Zakaj bi potem državljan volil nekoga, o katerem ima takšno negativno mnenje? Drugi vzrok, katerega posledica je prav tako apatija in nenazadnje volilna abstinenca, je občutek nemoči. Ljudje se počutijo nepomembne, nemočne v primerjavi s političnim aparatom. Menijo, da je njihov glas irelevanten in da ne more bistveno vplivati na končni volilni izid,« pojasnjuje profesorica. Raziskave sicer kažejo, da je volilna udeležba višja, če je izid volitev nepredvidljiv in izenačen. Toda pri tem je po njenem pomembno tudi posameznikovo zaznavanje »učinkovitosti političnega oziroma strankarskega volilnega tekmovanja«, torej tega, ali volitve kaj spremenijo. »Na neudeležbo na volitvah vplivajo različni politični razlogi, na primer neustrezna 'ponudba' kandidatov ali politične alternative. Precejšen del abstinentov med ponujenimi ne vidi nobene stranke, ki bi lahko zastopala njegove interese in ideale. Nekaj odstotkov volilnih abstinentov pa se zavestno odloči, da ne bodo šli volit, s čimer lahko volilno abstinenco razumemo kot povsem določeno politično izbiro, kot politično pozicioniranje.«

Da je volilna neudeležba ali znak tega, da rezultat volitev ljudem ni pomemben, ali pa, da imajo občutek, da nanj z udeležbo ne bodo bistveno vplivali, meni Marko Lovec, znanstveni sodelavec centra za mednarodne odnose pri fakulteti za družbene vede. »Borut Pahor se ni izrekal glede ključnih vprašanj, s čimer je funkciji predsednika odvzel še simbolno politično težo. V volilni kampanji ni imel pravih protikandidatov: največji politični stranki SMC in SDS sta se že v naprej sprijaznili z njegovo zmago, zato so številni volivci ostali doma.«

Glede regionalnih razlik pa Lovec ugotavlja, da je bila udeležba nekoliko nižja v perifernih okrajih ter posameznih večjih mestih, Ljubljani, Mariboru in Kopru. »Na periferiji imajo ljudje pogosteje občutek, da njihov glas ne šteje, poleg tega imajo številni tam stalni naslov, živijo pa v Ljubljani in naslova niso spremenili. V mestih je nekoliko drugače: na eni strani imamo metropolitanske elite, za katere so nacionalne volitve relativno nepomembne, ker so visoko mobilni, tako kot njihov kapital, na drugi strani pa imamo v mestih koncentracijo različnih manjšin, nižjih socialnih slojev, ki se zaradi razlik še dodatno čutijo izključene in zato ne volijo. Če pa že, lahko volijo populiste. V Franciji, denimo, prva generacija priseljencev tradicionalno voli Le Penovo, ki je proti priseljencem. Iz tega konteksta je tudi izhajala zgodba o trenirkarjih v Ljubljani, in kontekst, v katerem volilni glas ni vreden več kot steklenica piva, je za to ugoden.«

Ljubljana – Medtem ko je bila na predsedniških volitvah leta 2007 volilna udeležba najvišja v volilnem okraju Ljubljana Center, je bila na tokratnih volitvah prav v tem okraju najnižja v državi. Na volišča je odšlo približno 34 odstotkov vseh, ki imajo volilno pravico. Zakaj je tako, smo se pogovarjali z nekaterimi, ki v prvem krogu predsedniških volitev niso volili ali pa sploh ne volijo.

Šestintridesetletna Tina živi v Ljubljani, odkar se je vpisala na fakulteto. Po nekaj letih prekarne zaposlitve je zdaj prijavljena v evidenco brezposelnih in čaka na priložnost v okviru javnih del, vmes vztrajno pošilja prošnje za zaposlitev. Pravi, da se bo parlamentarnih in lokalnih volitev prihodnje leto morda udeležila, medtem ko prejšnjo nedeljo ni šla volit. To so prve volitve, ki jih je izpustila. »To je moj način izražanja nezaupnice slovenski politiki in politikom. Prepričana sem, da z izbiro kandidata, ki bi pomenil manjše zlo, ne bi nič naredila,« pojasnjuje. Namenoma je želela biti zajeta v statistiki med tistimi, ki niso odšli na volišče, to pa zato, pravi, da sporoči politični oblasti, da z njo ni zadovoljna, da ne dela za dobro ljudi. Po njenem je sicer zmagovalec volitev odraz trenutnega stanja v družbi. »Kdaj sem šla na parlamentarne volitve samo zato, da bi pomagala zagotoviti, da ni zmagal zame najslabši kandidat,« pripoveduje Tina. »Premier ima vseeno več pristojnosti od predsednika republike, zato si na parlamentarnih volitvah načelnega stališča z letošnjih predsedniških volitev še nisem upala udejanjiti.«

Pašteta in milijoni

»Samo poglejte volilno udeležbo. Ta dokazuje, da ljudje nimajo več zaupanja v politiko,« začne pogovor Irfan, ki se bliža šestdesetim. Po podatkih državne volilne komisije je na nedeljskih volitvah glasovalo 748.694 državljanov, volilno pravico jih ima 1.713.762. Če je bila še leta 2002 volilna udeležba na predsedniških volitvah približno 72-odstotna, je tokrat dosegla komaj dobrih 43 odstotkov. V volilnem okraju Ljubljana Center pa je bila najnižja v državi.

Irfan je sicer takoj po tem, ko je kot izbrisani prebivalec samostojne Slovenije leta 2003 dobil volilno pravico, odšel na volišče, toda zdaj ne gre več, ne na lokalne in ne na nacionalne volitve. »Ko sem še volil, sem bil vedno razočaran. Vseeno je, ali grem ali ne, saj noben od kandidatov nič ne naredi.« Po njegovem je namesto tega treba delovati lokalno, se povezovati in se tako upirati takšni politiki, kot smo ji priča danes. »Stara garda politikov bi morala oditi, da bi lahko mladi začeli graditi državo, ki bo prijazna do ljudi, v kateri bodo imeli vsi za preživetje in kjer bodo lahko vsi normalno živeli, ne pa da gledajo iz dneva v dan, ali bodo lahko jedli in plačali stanovanjske stroške.« V Socialnem centru Rog se, kot pravi, druži z mladimi in jih posluša. »Želijo si sprememb, imajo veliko idej, a jih ne morejo izpeljati, ker nimajo vpliva. Toda prav takim je treba dati priložnost, da ustvarijo državo, ki bo za vse enakopravna,« je prepričan Irfan. »Ker zdaj je tako, da če brezdomec v trgovini ukrade pašteto, ga hitro obsodijo in lahko dobi tudi tri mesece zapora, medtem ko pri tistih, ki so pokradli milijone, procesi zastarajo in se nič ne zgodi.«

Temeljno nezaupanje

Tjaša je pri 31 letih zaposlena v nevladnem sektorju. Na volitve, kot pravi, ne hodi iz političnega prepričanja. »Trenutno v Sloveniji in svetu vlada veliko nezadovoljstvo z odločitvami politikov in političnim sistemom. Tu ne gre za potrebo po novih obrazih ali reformni politiki, ampak za temeljno nezaupanje v sistem, ki omogoča izkoriščanje v družbi, zato se mi zdi kakršnokoli dajanje alibija politikom, da lahko nadaljujejo z vodenjem naših življenj tako, kot to počnejo, velika napaka.« Po njenem odhod na volitve pomeni alibi, da je vse v redu in da je spremembe mogoče doseči znotraj sedanjega sistema. »Družbene spremembe bi lahko dosegli samo s temeljno spremembo sistema, toda tega nihče znotraj volilne demokracije ne bo nikoli odobril,« meni Tjaša. To je mogoče storiti samo tako, pravi, da se ljudje vključijo v družbena gibanja, da gradijo avtonomne prostore, da se povezujejo na ravni sosesk in tam, kjer študirajo in delajo. »Demokracija, kot jo poznamo danes, ne ustreza potrebam, ki jih imamo ljudje v vsakdanjem življenju,« razmišlja Tjaša. »Zavedam se, da je to stališče radikalno, a težava je v sedanji demokraciji. Vzgojeni smo bili v prepričanju, da imamo izbiro samo med socializmom in diktaturo na eni strani ter demokracijo kot vrednoto na drugi. O tem, ali morda obstaja kakšna tretja pot, pa ne razmišljamo. Toda eksperimenti kažejo, da obstaja življenje onkraj te demokracije, in to vodi v bolj skupnostno in vključujočo družbo.«

Pokroviteljske in slabšalne opazke, ki se pogosto lepijo na tiste, ki ne volijo, se ji zato zdijo smešne. »Ne oditi na volitve je legitimna politična izbira,« poudarja sogovornica. »To, da toliko ljudi ne gre na volitve, ni znak, da so siti starih obrazov in mislijo, da ni izbire, ampak pomeni veliko nezaupnico sistemu kot celoti.« Podobno, pravi, kot so sporočali ljudje pred leti med večmesečnimi vstajami.

600 evrov plače

Enainštiridesetletni Miha je gostinec v Ljubljani. Na vprašanje, zakaj ne voli, je na kratko odgovoril pisno: »Ker so nas skozi leta vsi razočarali, ker pustijo, da nas kradejo, ker nič ne naredijo za malega človeka, ker državna tožilka lahko zamudi rok in ker imajo ljudje 600 evrov plače.«

Tudi 28-letni David, mladi raziskovalec na fakulteti za gradbeništvo, tokrat ni šel na volišče, kot pravi, ker ne podpira nobenega od kandidatov. Parlamentarnih in lokalnih volitev se je sicer doslej vedno udeležil. »Toda spremembe, ki si jih obetam po volitvah, tako ali tako niso bistvene, so le kozmetični popravki netrajnostno naravnanega sistema. Problem niso politiki, ampak družbenoekonomski sistem, v katerem živimo, in tega bo treba spremeniti,« še meni David. »Če bi bil prepričan, da sistem, v katerem živimo, upošteva naravne omejitve planeta in bo tako omogočal mojim vnukom kakovostno življenje in bi bil cilj politikov razvoj socialno pravičnega sveta, bi se z veseljem udeležil vseh volitev. Tako pa menim, da politiki zgolj podpirajo status quo, države pa so le servisni aparat tržnega ekonomskega sistema.«

Prijavi sovražni govor