Vprašalnik Ljubljanapolisa: Plačilo je lahko tudi vzajemna pomoč skupnosti

Ljubljana – Mladi hišni prijatelji so prostovoljci, ki vam pomagajo urediti vrt, skočijo v trgovino, pospravijo garažo, hkrati pa se trudijo urediti otroška igrišča in povezati sosede različnih starosti. Nejc Pokec, Bor Kirn, Ana Končan, Matjaž Vodeb in Uroš Ilovar so projekt zasnovali pred letom in pol, začeli pa so v Savskem naselju.

Cilji vašega društva so povezovanje lokalne skupnosti, urejanje okolice ter medsosedska in medgeneracijska pomoč. Kako konkretno ste se lotili projekta?

Nejc: Spoznali smo se lani na treningu socialnega podjetništva in začeli zbirati ideje, kako bi na noge postavili družbeno koristen projekt. Prvi sklop je bil socialno-podjetniški; želeli smo, da bi lahko s projektom odprli delovna mesta mladim, drugi sklop pa je družbeno koristno delo. Začeli smo z urejanjem okolice v Savskem naselju, saj sem sam od tam, hkrati pa je to tudi eno najstarejših naselij v Ljubljani, kjer živi visok delež starejših. Ti mnogokrat potrebujejo pomoč pri kakšnem opravilu. Zakaj se ne bi obrnili na nas?

Bor: Želeli smo narediti nekaj dobrega za naselje; tako smo skupaj z društvi Prostorož, Saprabolt in V.I.B.E. najprej uredili igrišče na Šerkovi, zasadili skupnostne zabojčke z zelenjavo in začimbami, postavili klopi in vodni tobogan ter organizirali druženje, da bi se predstavili skupnosti in ljudem. Na začetku nam je bil in nam je še v pomoč Zavod Bob, nedavno pa smo registrirali društvo in se poskušamo čim bolj osamosvojiti.

Tudi socialno podjetje potrebuje določen poslovni model. Kakšen bi bil videti vaš?

Nejc: Naša prvotna ideja je bil servis za lokalno skupnost, da bi ta postala čim bolj samozadostna, in pa pomoč starejšim pri raznih opravilih. Seveda je velikokrat tako, da nekdo, ki je v finančnih težavah, ne more plačati storitve, zato je naša ideja, da je mogoče namesto z denarjem odplačati z vzajemno pomočjo. Mi nekomu prebarvamo stanovanje, ta gre po sosedovega otroka v vrtec in tako se veriga nadaljuje.

Bor: Smo neprofitno društvo, trenutno nas financira MOL, lani smo dobili nekaj denarja od zavoda Movit, pa tudi različne donacije. Prijavljamo se na razpise, a poskušamo najti način, da bi postali samozadostni. Zadnje čase uspešno tržimo naše palačinke in nas že vabijo na različne prireditve po Ljubljani.

Kako informirate starejše, ki so manj kot mladi vpeti v spletna socialna omrežja, pa najbrž tudi bolj nezaupljivi?

Bor: Z letaki v poštnih nabiralnikih, skupaj s prej naštetimi društvi objavljamo Savsko glasilo, imamo spletno stran, kjer lahko vsakdo odda prošnjo za pomoč ali za sodelovanje, facebook profil, glavna promocija pa so seveda delovne akcije; da nas ljudje vidijo in pristopijo, da spregovorimo in se jim predstavimo, predvsem pa, da z delom dokažemo, da smo zaupanja vredni.

Bi se lahko kdo v prihodnosti tudi zaposlil pri takem projektu?

Nejc: To je naša želja. Težave so seveda finance, tudi plačilna nedisciplina. Ampak prva stvar je, da nam ljudje odprejo vrata. Poudarjamo, da nismo profitno usmerjeni; ne želimo služiti, pač pa prispevati skupnosti: mi preživimo, oni živijo bolj udobno. Pri tem poudarjamo, da je zelo pomembno, da so vsi denarni tokovi transparentni. Vedeti se mora, kam gre denar. Zdaj ko smo registrirali društvo, bomo ljudi nagovarjali, da nam prispevajo tudi delež dohodnine.

Bor: Težava je tudi ta, da nas je večina zaposlenih še drugje. To ni naše prvo delo, zato je včasih težko usklajevati obveznosti. Če bi se lahko temu profesionalno posvetili, bi bilo veliko lažje.

Omenili ste že Savsko naselje. Najbrž pa je še kar nekaj zapuščenih delov Ljubljane, ki so prepuščeni samoiniciativnosti občanov. Kje bi se še lotili dela?

Nejc: K sodelovanju so nas povabili v Moste, kjer si Pobuda Moste želi oživiti tržnico, in v Bežigrad v BS3, sodelovali smo tudi na raznih bolšjakih, na lanski Ani Desetnici smo pekli palačinke. Opažamo, da je v Ljubljani še veliko za postoriti. Eden takih perečih problem je denimo košnja trave; Snaga skrbi predvsem za center mesta, na obrobju pa skrbijo za to podizvajalci. Če mi na primer pokosimo, storimo to popolnoma brezplačno, denar pa dobi podjetje, ki ima s Snago podpisano pogodbo in pride travo pokosit dvakrat na leto, kar je seveda občutno premalo. Ni kontrole nad tem, kaj je zares opravljeno in kaj ne.

Bor: Če bi to lahko delal nekdo iz skupnosti, ki je, denimo, brezposeln, bi tako dobil plačilo in okolica bi bila redno vzdrževana. Bolj kot se oddaljuješ od centra, bolj je mesto neurejeno, saj se v naseljih velikokrat ne ve, kdo so lastniki posameznih zemljišč in kdo je odgovoren zanje.

Kaj konkretno pripravljate za poletno sezono?

Bor: Med poletjem bomo na »Šerkcu« (park med Šerkovo ulico in ulico Luize Pesjakove) prirejali kino pod zvezdami (ki je bil pravi hit), vrnila se bo tudi vodna drča, priredili bomo razna druženja, zgradili kakšno dodatno gredo in še kaj. V soboto imamo v Savskem naselju v okviru festivala piva aktivnosti za otroke.

Nejc: Kdorkoli si želi pridružiti, ga bomo z veseljem sprejeli medse. Naš moto je: pusti računalnik, pridi ven in se druži z nami.