Zavetišče za brezdomne odvisnike: Mesto, kjer ni vse tako črno

Ljubljana – V noči s ponedeljka na torek je v zavetišču na Vošnjakovi 7b prespalo enajst ljudi. Pogoji za prenočitev tam so odvisnost od nedovoljenih drog, brezdomstvo in polnoletnost.

Pritlična stavba se skriva med stanovanjskimi bloki v središču mesta. Levo od vhodnih vrat visi tabla z napisom Zavetišče za brezdomne uživalce nedovoljenih drog, na vratih je opozorilo, da so obiski prepovedani.

»Leto in pol tukaj prenočujem,« pove 31-letni Jernej, čigar ime je zaradi varstva osebnih podatkov izmišljeno. »Paše mi tukaj. Naporno je cel dan hoditi naokrog,« pravi suhljat fant, ki se je pri triindvajsetih prvič srečal z nedovoljeno drogo, heroinom. »Še malo, pa bom na metadonu,« se pohvali. »Sam sem kriv. Nihče me v to ni silil.« Z domačimi se najmanj tri leta, odkar je v Ljubljani, ne sliši več. Sam je prekinil stike, čeprav bi jih rad znova navezal. Brata sta ga pred tem vseskozi spraševala, kdaj se vrne. »Eden pač mora biti črna ovca,« se Jernej nasmehne in zatem vstane. Odide v eno od petih sob, ki si jo je tisto noč delil s še enim odvisnikom brez doma.

V zavetišču, ki je poleti odprto med deveto uro zvečer in deveto uro zjutraj, ob koncu tedna in pozimi pa nekoliko dlje, je petnajst postelj, poleg tega pa še manjši prostor za kuhanje, kopalnica in pralnica. Predprostor je postal neke vrste zbirališče. Tam je tudi skrinjica s pritožbami in pohvalami, prav tako seznam za čiščenje zavetišča. Za čistočo morajo skrbeti prenočevalci sami.

»Ni vse tako črno«

Po besedah vodje zavetišča Jurija Anžina jim gre pri tem kar dobro. »Od zunaj so to videti majhni premiki, tukaj pa so veliki,« pove Anžin, ki je bil tisto noč tudi mentor prenočevalcev. Njegova pisarna je takoj za vhodom na levi, na desni je majhna kopalnica, ki je hitro zasedena. Tudi pralni stroj v sosednji sobi začne ropotati kmalu po odprtju zavetišča.

Stanovalci kuhajo bolj poredko, kot pravijo, hrane čez dan v Ljubljani ni težko dobiti. Poiščejo jo v javni kuhinji ali pa naprosijo od mimoidočih na ulici. »Če sem iskren, nam tukaj nič ne manjka,« pravi 43-letni Marko, ki v zavetišče prihaja dve leti. »Vsi, ki smo tukaj, imamo srečo. Lahko se stuširamo in prespimo na toplem. Imamo kam priti, namesto da ponoči tavamo naokrog,« pripoveduje. Pri tem mu noga ves čas trza, levo dlan si večkrat obriše v hlače. »In zato nam praktično ni treba niti migniti s prstom,« nadaljuje. »Ne, ni vse tako črno, kot se kdaj govori.«

Marko je z drogo začel eksperimentirati pri triindvajsetih. Po desetih letih se je odločil za zdravljenje v eni od komun v Italiji. Tri leta pozneje se je vrnil v Slovenijo in si poiskal službo. Dvanajst let, kot pravi, je bil »čist«. »Vsi me sprašujejo, zakaj sem spet začel. Mama mi je umrla, izvedel sem, da hči ni moja hči, ampak ne, ni bilo zato. Ne vem, zakaj. Mogoče mi pa paše,« bruhne iz njega. »V žepu sem imel pet tisoč evrov, ki sem jih podedoval, pa sem jih takoj porabil,« nadaljuje.

Zdaj, kot pravi, bi res rad odnehal. Njegova punca je že »na detoksu«. Ko bo zaključila, se bo šel zdravit tudi sam. Med pogovorom mu eden od sostanovalcev v roke potisne pismo. Na Markovem obrazu se zariše nasmeh. »Punca mi piše,« pove in vstane. »Nikoli še nisva bila narazen več kot 48 ur, zdaj pa je ni že teden dni,« govori, medtem ko hiti proti sobi.

Markovo dekle se zdravi v programu psihiatrične klinike. Kot razloži v. d. predstojnika centra za zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih drog Andrej Kastelic, zdravljenje prilagajajo potrebam uporabnika, v splošnem pa je program dolgotrajen. Štirinajst tednov v bolnišnici, od tega prvih šest na oddelku za detoksikacijo in osem tednov na oddelku za intenzivno zdravljenje, zatem pol leta v programu dnevne bolnišnice in nato še dve do tri leta v skupinski obravnavi. Lani je bilo v programih dnevnih bolnišnic okoli sto ljudi, osemsto v ambulantni obravnavi, okoli 3500 jih je v substitucijskih programih, kjer prejemajo bodisi metadon bodisi kakšno drugo nadomestno sredstvo za mamila, okoli 1200 je znanih uživalcev drog v zaporih.

Abstinenca ni pogoj

V ljubljanskem zavetišču za brezdomne odvisnike jih je letos prespalo okoli štirideset, lani skupno okoli sto. Eden tam prenočuje že pet let, spet drugi pridejo za kratek čas in odidejo. Načeloma vsakemu prihranijo sobo, če pa ga tja ni več kot tri dni, jo »oddajo« drugemu. »Ne menjajo se prav pogosto, ker nimajo kam,« razloži socialni delavec Vinko Keržan, ki v zavetišču, ki deluje od leta 2002, zadnji dve leti pod okriljem združenja za duševno zdravje Šent, dela pet let. Mentorji oziroma nočni skrbniki so trije. »Velikokrat se tisti, ki tukaj delamo, sprašujemo, kako postaviti in ohraniti mejo, sploh če si več let z njimi. Zbližaš se, hkrati pa si njihov paznik. Bolj ko vejo, kaj smejo in česa ne in katerih osnovnih pravil se morajo držati, lažje je ohranjati distanco,« po dveh letih dela v zavetišču pravi Anžin.

Abstinenca ni pogoj za vstop v zavetišče. »Nismo tukaj, da jih prepričujemo, naj se nehajo drogirati. Tukaj smo zato, da jim zagotovimo varnost, da imajo kje prespati in da jim pokažemo alternative, hkrati pa si z bivanjem spet pridobivajo socialne veščine,« nadaljuje Anžin. Glavni namen tovrstnega nizkopražnega programa je zmanjševanje škode, in sicer tako osebne kot družbene.

»S tem ko odvisniki tukaj dobijo sterilni pribor za injiciranje, se zmanjša možnost okužbe, epidemije. Če ne prespijo tukaj, pozimi nimajo kam. Pogosteje se tudi dogajajo vlomi,« pa pojasni Keržan in doda, da bi bilo treba program zavetišča razširiti. Potrebovali bi več ležišč, varno sobo za injiciranje in redno zdravstveno pomoč. »Ti ljudje so socialno povsem izključeni. Njihova osnovna stiska je revščina in brezdomstvo, odvisnost od drog pa ju popolnoma preglasi,« razlaga socialni delavec. V zavetišču jim, kot doda, ponudijo pomoč pri urejanju socialnega, zdravstvenega in osebnega statusa. »Odkar sem tukaj, opažam, da se jim stanje stabilizira, da so bolj pomirjeni, droge uživajo redkeje ali vsaj bolj varno, nekateri se odločijo za zdravljenje.«

Boljši pogoji, manj okožb

Po besedah Ines Kvaternik, raziskovalke s fakultete za socialno delo, gre pri tovrstnih programih za »win-win« situacijo. »Nikakor ne gre za getoizacijo, ampak za to, da poskrbimo za zdravje uživalcev drog, hkrati pa za javno zdravje, s čimer zmanjšamo pojav vidnega uživanja drog in s tem tudi stopnjo kriminala,« razloži raziskovalka.

»Če bi bil odgovor na odvisnost od drog na recept, potem ne bi bilo problemov, toda to je kronična bolezen. Uživalci nam pojasnjujejo, da so neštetokrat poskusili opustiti uživanje drog, pa jim je spodletelo. Tukaj ne govorimo o vseh uživalcih. Raziskave kažejo, da gre za tretjino vseh, ki so kdaj v življenju poskusili drogo. To je manjšina ljudi, ki razvijejo problematično uporabo drog in v obstoječih oblikah zdravljenja ne najdejo odgovorov. Prav zato jim je treba omogočiti prostore, kjer bodo lahko bolj varno in higienično zaužili to, kar bi na ulici z umazano iglo in vodo, s slabimi žilami in odprtimi ranami.«

V zadnjih desetih letih so med uživalci nedovoljenih drog zaznali eno okužbo s hivom, kar po mnenju Kvaternikove kaže na zgodbo o uspehu. Vendar raziskovalka opozarja, da bi se z zmanjševanjem financiranja tovrstnih programov, torej zavetišč, dnevnih centrov in mobilnih enot za izmenjavo sterilnega pribora, lahko stanje hitro spremenilo. »Če ne bomo imeli takšnih programov, se bo povečalo število okužb, kriminalnih dejanj in predoziranj.«

Prenočevalce v zavetišču za brezdomne uživalce drog zjutraj zbudi mentor, če tega ne storijo že sami. Takrat ni časa za pogovor, vsak odhiti po svoje. Eden od njih se pri vhodu ustavi. »Ta tukaj mi je rešil življenje,« pokaže na mentorja. Zaradi okužbe bi bil menda skoraj umrl, pa so ga k sreči pravočasno spravili v bolnišnico.