Tiskane izdaje
Ljubljana – Z direktorico Mestne knjižnice Ljubljana (MKL) Jelko Gazvoda, ki se bo jeseni upokojila, smo se pogovarjali o prihodnjih izzivih tega javnega zavoda, ki ga vodi od leta 2008, ko je nastal z združitvijo šestih, prej samostojnih knjižnic.
Mestna knjižnica Ljubljana je z vsemi svojimi enotami največja splošna knjižnica v Sloveniji. Ima jih skupaj 35, poleg dvajsetih v Ljubljani še v sedmih občinah: v Vodicah, Horjulu, Igu, Dobrovi - Polhovem Gradcu, Brezovici, Škofljici in Velikih Laščah. Kakšne so prednosti in slabosti tako velike ustanove?
Največja prednost je velikost, prav številnost strokovnih delavcev in njihova različna znanja so knjižnico strokovno postavili v sam vrh. V Sloveniji so knjižnice večinoma podkadrovane, tudi naša bi na nekaterih področjih potrebovala še dodatne ljudi. Kadar imate malo ljudi in ne dosti manj nalog, je lažje, bolj smiselno in racionalno izvajati dejavnost za več knjižnic hkrati, poenotiti procese in postopke, od nabave in obdelave gradiva do posredovanja informacij, lahko imate spletno stran, informatiko, seveda tudi poslovne funkcije in vodenje. V vseh 35 enotah imamo na primer enotne informacijski sistem, telefonijo, logistiko in vzdrževanje, enega izvajalca čiščenja prostorov in eno varnostno službo. Slabosti pa so razdrobljenost na veliko število knjižnic, izrabljenost prostorskih kapacitet in premalo sredstev za njihovo prenovo, ki zahteva veliko sredstev.
Omenjali ste, da bi potrebovali več zaposlenih, kje so ovire?
Financiranje, ker v javnem sektorju še vedno ni novega zaposlovanja. Zaposlujemo samo v primeru zamenjave, ko se nekdo upokoji ali gre drugam. Vseh zaposlenih je 218. Če razdelimo zaposlene na informacijah in izposoji na vse naše enote, pride 4,5 človeka na enoto, kar je zelo malo glede na obseg odprtosti knjižnic. Nekatere enote so zelo velike in dolgo odprte, in če imamo samo po enega zaposlenega v velikih enotah, zlasti zunanjih, to ni veliko. Nove zaposlitve bi potrebovali predvsem na določenih novih področjih, tako smo se na primer pri vpeljavi več bralnih skupin pred dvema letoma, imamo jih okrog 20, ki jih mora nekdo voditi, jim dajati ritem in zagon, povezali s prostovoljci. Potrebovali bi tudi dodatne specialiste za tehnološki razvoj. Tudi po gradnji novih knjižnic, kmalu bomo novo začeli graditi v Polju, potrebujemo nove ljudi, do zdaj smo samo enkrat dobili odobritev za dodatno zaposlitev, drugače smo kadre vedno prezaposlovali iz drugih enot.
MKL izvaja veliko zanimivih projektov, med njimi Mesto bere, Poletavci, NajPoletavci, Maček v žaklju, Knjižnica ob vodi, Ciciuhec ... Na katerega ste najbolj ponosni?
Težko rečem, vsi so mi ljubi. Od uporabnikov in staršev otrok, ki radi berejo, smo za te projekte dobili številna priznanja in pohvale. Med zanimivimi projekti za otroke je tudi zelo znan MEGA kviz, ki je pravzaprav nacionalni projekt, saj ga izvajamo po šolah po vsej Sloveniji in pritegne 15.000 otrok. Zelo ponosna sem tudi na naš znak kakovosti otroških in mladinskih knjig Zlata hruška, ki je postal sestavni del nabavne politike v vseh knjižnicah in promocije v knjigarnah, pa tudi starši ga že dobro poznajo. Spletna stran MKL je bila dvakrat nagrajena kot najboljša med javnimi zavodi v Sloveniji. Zelo sem ponosna tudi na naš učni center, v katerem izobražujemo knjižničarje za vso Slovenijo. Če se bo tako dobro razvijal naprej, bomo morda dobili tudi certifikat za izobraževanje za splošne knjižnice. Še naprej bomo poskušali biti prisotni povsod v mestu, ne samo na ljubljanskih bazenih poleti in ne samo ob dnevu MKL, ko zasedemo Stritarjevo.
Ko je Ljubljana leta 2015 prejela prestižni Unescov naslov – mesto literature, kako je to zaznamovalo MKL?
Zdi se mi, da je še ni dovolj, jo pa še bo, zagotovo. Mesto literature se ne nanaša samo na knjižnico, pri projektih v okviru tega naziva sodelujemo poleg številnih drugih, ki se ukvarjajo s književnostjo. V zvezi s tem imamo dolgoročno v ognju dve železi. Želeli bi zgraditi novo osrednjo knjižnico v Ljubljani, trenutno je skrita v neko drugo stavbo. V nekaterih prestolnicah so splošne knjižnice postale tudi pomembne turistično-informacijske točke, so arhitekturno posebne in značilne za mesto. Tako kot je NUK za Plečnikovo Ljubljano, je lahko tudi nova stavba MKL za sodobno Ljubljano. Želimo si markantno stavbo sredi mesta, ki bi bila spomenik kulturi, branju, znanju in izobraževanju, pa tudi sodobni tehnologiji. O tem se že nekaj časa pogovarjamo z MOL, idejo bi si želeli izpeljati v prihodnjih 15 letih. Druga želja pa je povezana s priznanjem zlata hruška, iz katerega bi lahko nastala zanimiva mednarodna nagrada, po vzoru International Dublin Literary Award. Za to pa so potrebna dodatna finančna sredstva in precejšen organizacijski napor.
Ali ste zadovoljni s poslovanjem?
MKL vsa leta posluje odlično, vsakič s presežkom ob koncu leta in mislim, da jo zapuščam v dobri kondiciji. Vsa sredstva, ki jih dobimo od naših financerjev, porabimo za dejavnost. Slab milijon evrov na leto imamo lastnih prihodkov, večinoma od članarin in zamudnin, s čimer tudi sami financiramo del dejavnosti. Na koncu nam vsako leto ostane med 100.000 in 200.000 evri, kar za naš obseg poslovanja ni zelo veliko. Poslujemo na ravni okoli devet milijonov evrov na leto, večina gre za plače in nakup gradiva. Kljub temu smo z lastnimi sredstvi izdatno prispevali k obnovi knjižnic v zadnjih letih, ustvarili enoten informacijski in poslovni sistem, ki ga je delno, za urbano, sofinancirala MOL. Tudi če presežki niso veliki, smo z njimi naredili velike korake za bolj kakovostno izvajanje dejavnosti, za izboljšanje stanja, nakup opreme itd.
V strateškem načrtu MKL do leta 2021 ste zapisali, da je bilo v zadnjih treh letih premalo prirasta novega knjižničnega gradiva, s 182 knjižničnimi enotami ste dosegli le dve tretjini standarda za dejavnost splošnih knjižnic. Kakšno je stanje in kako ga rešujete?
Gradivo je v zadnjih letih padlo za tretjino, včasih smo imeli skoraj 90.000 enot prirasta, zdaj pa manj kot 70.000. Prirast je vse gradivo, ki ga prejmemo v določenem letu, poleg tistega, kar kupimo po lastni izbiri, tudi tisto, kar dobimo drugače, to so obvezni izvodi, darovi, razne zamenjave itn., in ta je še vedno nad ravnjo izpolnjevanja pogojev. V zadnjih letih pa so upadla sredstva za nakup iz tekoče produkcije publikacij, preveč se je zmanjšal ta del, ki je pomembnejši. Pomembno je, da lahko kupiš, kar po zakonu moraš, in to v dovolj velikem številu izvodov. Še vedno lahko sledimo produkciji in kupimo vse naslove, ki so potrebni, vendar ne v dovolj izvodih. Tako nastajajo čakalne vrste, ljudje dlje čakajo na gradivo. Seveda nikoli ne bo dovolj denarja za toliko gradiva, da bi vsi lahko prišli na vrsto takoj. Eno knjigo je mogoče izposoditi največ sedemnajstkrat na leto. Tu že apeliramo na financerje, da ko se bodo gospodarske razmere stabilizirale, vrnejo knjižnicam sredstva za nakup gradiva. Nakup knjig nam, poleg MOL in sedmih občin, ki niso ustanovitelji MKL, pa v njih izvajamo dejavnost po pogodbah, financira še ministrstvo za kulturo. Gradivo je še vedno bistveno za nadaljnji razvoj knjižnice.
Omenili ste, da vam zmanjkuje predvsem denarja za investicije, kar bi omogočilo hitrejšo modernizacijo enot. Katere knjižnice so v načrtu za prenovo letos in prihodnje leto?
Lani smo skupaj z MOL v Zalogu zgradili zelo lepo manjšo knjižnico, ki je vzorčna za naše prihodnje knjižnice. Komaj že čakamo na novo knjižnico v Polju, ki bo v novi soseski Polje IV in bo srednje velika, imela bo približno 700 kvadratnih metrov. Gradnja se bo predvidoma začela v letih 2018 ali 2019. Sedanja knjižnica je v kleti in v prostorih stare OŠ Polje, je zelo slabo dostopna za starejše in starše z vozički. Novo knjižnico naj bi zgradili tudi v novi soseski Brdo, to je povsem sveža zamisel, nastala je v sodelovanju z Javnim stanovanjskim skladom MOL. Dogovorili smo se, da bo nadomestila dosedanjo knjižnico na Grbi, ki je premajhna. Dogovarjamo se tudi za prenovo knjižnice v Črnučah, morda tudi v Fužinah, kjer bomo najprej prenovili električne instalacije, celotna obnova pa bo sledila v naslednjih letih. V knjižnici Otona Župančiča bomo morda še letos začeli prenavljati del pritličja in prvega nadstropja, odvisno od sredstev. V pritličju, kjer je zdaj zaprta pisarna Borze dela, bi radi uredili družabni prostor za uporabnike in prenovili zastekljeni del, ki sega v pasažo Evropa. V prvem nadstropju pa bi radi prenovili prostore centra za vseživljenjsko učenje.
Kako se je obnesla vpeljava urbane kot članske izkaznice, ali jo imajo tudi v drugih občinah, v katerih deluje MKL?
Vse naše knjižnice imajo člansko izkaznico urbano. V vseh enotah je nameščena vsa potrebna oprema za delo z urbano, ne samo za dostop do naše baze in do baze LPP, kjer gre za povezavo podatkov o članih, da se ne podvajajo, tudi oprema za enotno tiskanje, vpis in spremljanje izposoje. Ko so se knjižnice združile, bi v vsakem primeru morali vpeljati novo kartico, saj je takrat vsaka knjižnica imela svojo. Če bi se odločili za lastno kartico, bi nas ta stala najmanj polovico denarja, kot je stala vpeljava urbane, a bi imela precej manj funkcij. Prepričana sem, da je bila to pametna odločitev. V zadnjem času se kartica urbana v povezavi z mestnim in primestnim prometom še naprej razvija, temu pa moramo programsko slediti tudi v MKL. Za nas je pomembno, da lahko lastniki kartice urbana več njenih funkcij, npr. plačevanje storitev, nalaganje sredstev, uporabljajo tudi pri nas. Če kartico izgubijo, lahko gredo po novo k LPP ali k nam. V vsakem primeru dobijo na novo kartico vse podatke, ki so jih imeli na prejšnji. Naložijo lahko dobroimetje, plačajo svoje obveznosti do knjižnice, to se mi zdi zelo kvalitetna storitev.
Opazili smo, da starši pogosto, če otroci nimajo lastne urbane za uporabo mestnega prometa, v knjižnici ne vzamejo nove, ki stane dva evra. Za otroke do sedmega leta smo zato uvedli brezplačno urbano. Želimo si, da imajo že najmlajši otroci lastne kartice, ker se s tem gradi tudi njihov odnos do knjižnice.
Letos načrtujete več novih storitev za uporabnike, med njimi Halo knjiga in uvedbo knjigomatov za samostojno izposojo in vračanje gradiva. Kdaj jih boste vpeljali?
Knjigomate uvajamo skupaj z investicijami v obnovo in gradnjo knjižnic, gre za prehod na RFID, radiofrekvenčno identifikacijo gradiva, ki omogoča tudi izposojo s knjigomatom. Eno takšno knjižnico že imamo v Šentvidu. V Zalogu že imamo izposojo z RFID, tam pa še ni knjigomata. Do zdaj smo se učili in bomo ta sistem vpeljali tudi v naše velike knjižnice. Tudi v knjižnici Otona Župančiča smo dobro polovico knjig že opremili s čipi, saj to knjižnico obišče od 1500 do 1800 ljudi na dan, kar pogosto povzroči vrste pri izposoji. Tu še ne bomo imeli knjigomatov, ker bi bilo to povezano s še dodatnimi investicijami. Identifikatorji bodo pospešili izposojo, saj lahko ob izposoji in vračanju naekrat preberjo tudi štiri ali pet knjig, kar lahko stori uporabnik sam ali pa pri izposojevalcu. Halo knjiga pa je projekt v obratni smeri, kot vračanje knjig v kateri koli knjižnici, ki smo ga uvedli pred dvema letoma. Tu vam bomo knjigo prinesli na delovno mesto ali domov. Projekt načrtujemo že nekaj let, vendar ni odvisen samo od nas, ampak tudi od Izuma, ki mora to storitev programsko omogočiti v sistemu Cobiss. Podobno je tudi z vpisom na daljavo, saj si veliko Slovencev, ki živijo po svetu ali so začasno zunaj, želi izposojati e-knjige iz sistema Biblos, kar pa ni mogoče brez vpisa v knjižnico. Tudi pri tem čakamo na Izum, da to omogoči v Cobissu.
Jeseni se boste upokojili, ljubljanski mestni svet je že potrdil imenovanje nove direktorice Teje Zorko. Kakšne razvojne izzive za MKL vidite v prihodnosti?
Res je, mestni svet je izdal sklep o soglasju k njenemu imenovanju, potrdil pa jo bo svet MKL. Izziv za prihodnost je predvsem tehnološki razvoj na področju gradiv, postopkov, posredovanja informacij in razvoja storitev za uporabnike. Skrbeti je treba tudi za prostor knjižnic, ki mora biti sodoben in udoben, saj se ob 1,6 milijona obiskovalcih na leto hitro obrabi. Kljub vsemu tehnološkemu razvoju pa mora biti knjižnica še vedno osredotočena na knjigo in njeno aktivno uporabo. Za razvoj in obstoj knjižnic so potrebni učinkovit in kvaliteten izbor gradiva, knjižna in bralna vzgoja, privabljanje novih bralcev, zanimive storitve tudi na daljavo in kakovostno delo zaposlenih. Vse dogajanje v knjižnici mora biti na eni strani usmerjeno k uporabnikom, od najmlajših naprej, na drugi pa povezano z zbirko, z aktiviranjem tudi starejšega ali manj znanega gradiva, z usmerjanjem na zanimive posebnosti. Marsikdo npr. ne ve, da smo pred leti dobili v dar veliko zbirko miniaturnih knjig in da hranimo številne dragocene stare knjige. Najti moramo torej ravnovesje med racionalno uporabo zbirke in izobraževalnimi dejavnostmi knjižnice. Dokler bosta knjiga in branje vrednoti, bodo knjižnice tudi obstajale.
