Nezaupanje v stranke ni dobro za politično kulturo

Ljubljana – Množična izbira tako imenovanih neodvisnih kandidatov delno kaže na evforijo iskanja novih obrazov tudi na lokalni ravni. O tej in drugih posebnostih preteklih lokalnih volitev smo se pogovarjali s prof. dr. Mirom Hačkom s katedre za analizo politik in javno upravo na fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Izidi lokalnih volitev se precej razlikujejo od parlamentarnih.

Lokalne volitve niso primerljive z državnozborskimi. Pri lokalnih gre za 212 vsebinsko različnih volitev in 212 različnih volilnih teles, na državnozborskih pa gre vendarle za ene same, eno volilno telo in iste tematike. Poleg tega so igralci, torej stranke, ki kandidirajo na enih in drugih, precej različne. V občinah imate tako imenovane neodvisne kandidate in kopico list, ki jih ti ustanavljajo, tega pa na državnozborskih ni in niti nikoli ne bo, ker je sistem bistveno drugačen.

Podatki kažejo, da so zmagovalci na občinski ravni neodvisni kandidati.

Rezultat je pravzaprav presenetljiv. V prejšnjem mandatu je bilo 70 nestrankarskih županov, zdaj pa kar 115. To pomeni 50 odstotkov boljši volilni rezultat. Je pa tokrat apatija volivcev še večja kot na zadnjih lokalnih volitvah, za povrhu so bile to tretje volitve letos, kar je najbrž pripomoglo k temu, da je bila udeležba manjša, kot bi bila sicer, glasovali pa so ljudje, ki so bili že prej opredeljeni. Ni bilo tipične tekme javnega tribunala, v kateri bi politiki nagovarjali volivce, ti pa bi se potem odločali.

Stranka Mira Cerarja, ki je na državni ravni dobila več kot tretjino glasov, nima niti enega župana.

Drži. V občinskih svetih so med političnimi strankami dosegli drugo mesto, za SDS, med župani pa res nimajo nikogar, niti se noben od njihovih kandidatov ni prebil v drugi krog, čemur bi težko rekli volilni uspeh. Najbrž bi bili zelo pametni, če tokrat ne bi šli na lokalne volitve in bi rekli, da je bilo časa od ustanovitve stranke premalo, da bi lahko vzpostavili resno organizacijsko lokalno mrežo in naredili selekcijo za kandidate na lokalni ravni. V Sloveniji so na lokalni ravni že tradicionalno uspešne tiste stranke, ki so zelo dobro organizirane lokalno, na levici je to samo SD, na desnici pa vse tri stranke slovenske pomladi, kot si same pravijo.

Po drugi strani je izpadla iz parlamenta, ima pa še vedno največ županov.

SLS to sicer vidi kot velik uspeh, vendar so glede na prejšnje lokalne volitve izgubili nekaj županov, medtem ko so nekatere druge stranke pridobile. SLS je tradicionalno najmočnejša na županskih volitvah, ta primat ji je uspelo obdržati in je najbrž eden od načinov, kako bi se lahko rehabilitirala za naslednje parlamentarne volitve – da bi se vrnila k svojim lokalnim koreninam in začela graditi stranko od spodaj navzgor na prenovljenih temeljih.

Zakaj so v občinah dobili podporo, v parlamentu pa jih ni več?

Na državni ravni so vprašanja predvolilne kampanje drugačna, zadevajo celotno volilno telo, države in prihodnost vsakega od nas, na lokalni ravni pa so vprašanja malo bolj podrobna, so del življenja v eni skupnosti, vsakdanjih stvari, lahko bi rekli tudi malenkosti – kako bodo urejeni pločniki, kaj bo s komunalno opremljenostjo, kako lepa so mestna središča. Volivce zanima, da so projekti dokončani, podrobnosti pri tem pa ne – kako so bili uresničeni, kakšen je dolg občine zaradi tega ... Na tej ravni se ljudje raje odločajo za osebe, ki jih poznajo (sploh če gre za manjšo skupnost), ki so do zdaj že dokazale neko sposobnost, ki so izpolnile, kar so si zadale. Pri tem pa ni pomembno, kakšna so njihova splošna politična stališča. Je pa res, da se je tokrat zgodilo, da so ljudje splošno evforijo iskanja novih obrazov marsikje prenesli iz državnozborske na lokalno raven ter podprli nova imena in zavrgli prejšnjo politiko. Preseneča me, da so ponekod izgubili tudi župani, ki so bili na položaju že 3, 4 ali 5 mandatov in so bili v svojem okolju prepoznani za razmeroma uspešne. V preteklosti so taki župani prenehali biti župani, ko so se sami za to odločili. Nekatere je zdaj porazil nov obraz, politično neobremenjen, o katerem volivci najbrž ne vedo nič, razen da je nepolitik.

Ali je biti nepolitik postala vrednota?

Videti je tako, da je to postala pomembna lastnost, pravzaprav na obeh ravneh. Da si uspešen, če nimaš nič s politiko, ker je ta grda, umazana in ji ne zaupamo. Politične stranke niso priljubljene in jih zavračamo. To se mi zdi skrb vzbujajoče. Ker pri političnih strankah lahko vendarle zahtevamo politično odgovornost – ve se, kdo je postavil kandidata in kdo zanj odgovarja. Kdo pa odgovarja za nestrankarske? Kje je politična odgovornost? Zdaj nastopajo s svojo listo, na naslednjih volitvah ustanovijo kako drugo neodvisno listo in bo spet nekaj novega, čeprav je isti človek. Volivec ne pogleda tako globoko niti v javno objavljene podatke, da bi to lahko videli. To me zelo skrbi. Tudi za slovensko politično kulturo in politično prihodnost to ni dobro. Volivci volijo instantne nepolitične kandidate. Nekateri se bodo v praksi izkazali za dobre, marsikdo pa ne. Pričakujem, da se bo spet zgodil kak Vogrin.

Ljudje niso kaznovali posameznikov, obremenjenih s korupcijskimi škandali.

V Mariboru pravzaprav so, so bili pa nekateri, ki so obremenjeni s prtljago, razmeroma uspešni. To je zanimiv pojav, ki ga na državnozborski ravni ne srečamo. Tam so volivci razmišljali drugače in kaznovali politične stranke, ki zagovarjajo osebe z negativno prtljago iz preteklosti. Na lokalni ravni ljudje najbrž pragmatično ocenjujejo, da jim je vseeno, koliko je nekdo, ki se je že dokazal, korupcijsko obremenjen, dokler pač izpolnjuje svoje obljube. Se pa utegne to spremeniti, ko bo kdo pravnomočno obsojen. Blizu tega je trenutno koprski župan, lahko bi se zgodilo še komu, denimo ljubljanskemu županu. Mislim, da bi bila odločitev volivcev potem vendarle drugačna in tega ne bi nagradili.