Tiskane izdaje
»Pričakujemo, da nas bo Italija formalno seznanila tako, kot določa 6. člen konvencije o čezmejnih vplivih na okolje. Na podlagi prejetega gradiva bomo opredelili nadaljnjo strategijo,« je ministrstvo zapisalo v odgovoru na naše vprašanje. Italijansko okoljsko ministrstvo je namreč leta 2012 za nedoločen čas zamrznilo projekt uplinjevalnika v Žavljah, zdaj pa je po dveh letih mirovanja izdalo novo okoljevarstveno soglasje.
Slovenija prepričana, da bo Italija soglasje preklicala
Na slovenskem okoljskem ministrstvu so seznanjeni, da je italijansko ministrstvo končalo postopek interpretacije skladnosti tega projekta z nadrejenim urbanističnim načrtom za razvoj tržaškega pristanišča. Leta 2009 so namreč menili, da plinski terminal ni skladen s tem razvojnim načrtom. Zato so dali investitorju Gas Natural dve možnosti: da pripravi nov razvojni načrt pristanišča, ki bo upošteval terminal za plin, ali da poišče drugo lokacijo.
Gas Natural ni izpolnil nobene, zato je bila Slovenija prepričana, da bo italijansko ministrstvo preklicalo okoljevarstveno soglasje. Namesto tega je posebna tehnična komisija ugotovila, da je projekt terminala skladen z novim razvojnim načrtom pristanišča, da torej plinski tankerji ne bi ovirali že tako zelo intenzivnega prometa v Tržaškem zalivu in da zato še vedno velja soglasje iz leta 2009.
Začudenost na ministrstvu
»Začudeni smo nad nenavadno odločitvijo, ki je v nasprotju z zavezujočimi določbami TEN energetske prioritetne listine, potrjene na najvišji evropski ravni, kjer je zapisano, da bo lokacijo izbrala Italija v soglasju s Slovenijo,« so nam odgovorili z ministrstva za okolje. Začuden je tudi tržaški odvetnik Peter Močnik, ki je že leta 2011 v Rimu na pristojno sodišče vložil tožbo v imenu občin Dolina, Milje, Koper, okoljevarstvenih organizacij Alpe Adria Green, WWF in Legambinete ter države Slovenije proti takemu okoljevarstvenemu soglasju.
Ker pa je prejšnji okoljski minister 13. aprila 2013 začasno zamrznil postopek izdaje soglasja za plinski terminal v Žavljah, je tudi Močnik začasno umaknil tožbo, ki jo bo moral zdaj ponovno vložiti in dopolniti z novimi dejstvi. Zato hoče čim prej pridobiti uradna pojasnila, ki jih je italijansko ministrstvo že poslalo upravam posameznih občin.
»Urbanistični načrt tržaškega pristanišča nikjer ne omenja možnosti plinskega terminala. Vodstvo pristaniške uprave odločno opozarja, da bodo vztrajali pri svojih zahtevah in da bi jim terminal povzročil hude težave pri poslovanju. Ne samo tržaškemu, ampak tudi koprskemu pristanišču. Ko pripluje tanker s plinom, se mora delo v pristanišču v krogu dveh navtičnih milj za vsaj šest ur ustaviti,« pravi Močnik.
Polmilijardna naložba nujna
Tržaško pristanišče je zaradi pretovora nafte (več kot 40 milijonov ton na leto) največje v Italiji. S plinskim terminalom bi bila po njegovih besedah prizadeta preskrba srednjeevropskih držav z nafto. »Poleg tega gre še za okoljske vplive, povečano možnost terorističnih napadov in domino učinka, saj je v bližini načrtovanega uplinjevalnika veliko drugih nevarnih obratov in postrojenj.«
Sicer pa Italija po Močnikovem mnenju ne potrebuje več uplinjevalnikov za lastno preskrbo: »Tega bi gradili izključno za izvoz.« Tržaški odvetnik ve, da ima italijanska vlada zadnjo besedo in se lahko za terminal odloči tudi brez soglasja Furlanije - Julijske krajine. Zdaj čakajo na mnenje ministrice za gospodarski razvoj Federice Guidi, ki zastopa interese terminalu naklonjenih industrialcev. Zato meni, da zdaj ni več kaj čakati s tožbo. Sam bi jo ponovno vložil že čez teden in zahteval poseg sodišča.
Zagovorniki in pobudniki ponovne oživitve terminala se sklicujejo na omejitve z dobavami ruskega plina zaradi ukrajinske krize in menijo, da je takšna naložba, težka pol milijarde evrov, ki bi na leto zagotovila osem milijard kubičnih metrov tekočega zemeljskega plina, nujna. A v Trstu so prepričani, da gre le za interes ozkega kroga privatnega kapitala, ki bo še najbolj škodil razvoju pristanišča, zato se s to odločitvijo zlepa ne nameravajo sprijazniti.
