Tiskane izdaje
V 80. letih prejšnjega stoletja je v Sloveniji brbotala kaša revolucij. Poleg politične revolucije proti vrstam pred trgovinami, kuponom in samoupravnemu socializmu, se je v revolucionarnem kotlu kuhalo še nekaj žlahtnih, a na žalost pozabljenih sestavin. Od mirovniškega gibanja za popolno demilitarizacijo Slovenije in panka kot upora proti avtoritetam, do ekološkega ozaveščanja, ki je po mojem mnenju pripeljalo tudi do slogana Slovenija, moja dežela, ki v vizualnem smislu časti neokrnjeno naravo Slovenije. Del ekološke revolucije je bil tudi že skorajda pozabljen boj proti hidroelektrarnam na Muri.
Črna štorklja ob Muri.
Eden izmed voditeljev boja v 80., Vlado Poredoš iz skupine Orlek, se je pred kratkim v Murski Soboti na filmskem večeru za Muro, ki sta ga organizirala WWF in Zveza društev Moja Mura, spoznal z drugo generacijo borcev za naravno Muro, ki se po 30-tih letih sooča z enako, če ne večjo grožnjo, saj želijo Dravske elektrarne na Muri zgraditi kar osem hidroelektrarn. Če je prvim borcem za Muro uspelo nekako prepričati trdo in komunistično oblast v škodljivost tega načrta, ima druga generacija v demokratičnem sistemu veliko večje težave zavarovati interese lokalnih ljudi in narave, saj je glas kapitala glasnejši in vplivnejši, javni interes pa tiho čepi v ozadju.
Filmski večer.
Mura je zadnja velika slovenska nižinska reka, ki še ni pregrajena s hidroenergetskimi jezovi, kar se odraža tudi v njeni izjemni biotski raznovrstnosti, saj se ponaša z največjim številom ribjih vrst v Sloveniji. Mura je tudi del prihodnjega UNESCO biosfernega območja Mura-Drava-Donava, 700 kilometrov dolgega zelenega pasu, ki povezuje več kot 1.000.000 hektarjev izredno dragocenih naravnih in kulturnih krajin ter 15 območij Natura 2000 v petih državah. Območje, ki ga upravičeno imenujemo evropska Amazonka, lahko ima velik prispevek k gospodarskemu razvoju Pomurja, zlasti z vidika razvoja turizma, ki spada med najbolj rastoče gospodarske panoge v Sloveniji in svetu.
Vodomca ob Muri.
Zato sta WWF in Zveza Moja Mura letos pričela s kampanjo Rešimo Muro - naj Mura teče brez ovir. Slovenija namreč novih hidroelektrarn ne potrebuje, saj je rešitev energetske bilance v učinkovitem ravnanju z energijo, v negavatih namesto megavatih. Uničenje reke in proizvodnja električne energije zgolj zaradi prodaje in dobičkov pa je v nasprotju z načeli trajnostnega razvoja ter tudi uredbami EU. Izgovarjanje na to, da potrebujemo nove hidroelektrarne zato, da bomo izpolnili kvoto obnovljivih virov energije, pa tudi ne zdrži resne presoje, saj potem ne bi zgradili TEŠ 6, ne bi imeli samo dveh vetrnic v celi državi, javne zgradbe pa bi bile prekrite s solarnimi paneli.
Še zadnja velika nepregrajena nižinska reka.
Popolnoma smo zajezili dve od treh naših velikih nižinskih rek, nekoč tudi pomembnih trgovskih poti. Tako Savo kot Dravo smo iz divjih rek spremenili v niz akumulacijskih jezer, ter sproti uničili naše avtohtone ter migracijske vrste rib, hkrati pa v Zagrebu povzročili upadanje podtalnice za več metrov (zaradi prekinjenega transporta gramoza) in tako ogrozili vir pitne vode za skoraj milijon ljudi. Poleg tega akumulacijska jezera povzročajo velike emisije metana, izredno močnega podnebnega plina.
»Preveč naših rek je že bilo uničenih in spremenjenih v mrtve kanale. Hidroenergetski lobi spretno uporablja argument zaščite podnebja kot krinko in opravičilo za svoje poslovne interese. Mura med Šentiljem in Dravo je ena izmed zadnjih evropskih naravnih rek. Vsak kilometer neokrnjenih bregov šteje in bi bil ukraden našim vnukom. Hidroelektrarne se štejejo za `obnovljive` vire, vendar moramo vedeti, da v uničenih naravnih krajinah ni nič obnovljivega,« je na filmskem večeru udeležencem sporočil dr. Bernard Lötsch, avstrijski biolog in znanstvenik, ki je bil eden izmed glavnih voditeljev v boju proti jezovom na Donavi v Hainburgu in pri ustanovitvi Narodnega parka Donava pri Dunaju v 80. letih.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič, predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
Borut Tavčar, novinar Dela.
