Tiskane izdaje
Ljubljana – Težav je veliko, greznice nenadoma niso več tako problematične, inšpektorji nimajo sredstev za prepoved rabe vode, v katero uhaja tudi veliko plastičnih koščkov, ki pa jih niti ne merijo, prav tako hormonskih motilcev.
Na Vodnih dnevih v Podčetrtku, ki potekajo še danes, je Mihael Toman z biotehniške fakultete opozoril, da pri nas pri upravljanju vode manjka sodelovanje med kmetijskim in okoljskim ministrstvom, saj 80 odstotkov onesnaženja vode pride s kopnega, na prvem mestu pa je kmetijstvo.
»Po kmečki logiki bi ta dva sektorja morala sodelovati. Pri nas pa nekdo polije njive z gnojnico, Agencija RS za okolje, ki meri onesnaženje vode, pa tega ne more določno nikomur pripisati,« pravi Toman. Dodaja, da je velik dejavnik nepravilna kmetijska politika, zaradi namakanja bi celo pokrajino spremenili v serijo akumulacijskih jezer, pri tem pa nihče ne pomisli, da stepa ni prostor za gojenje koruze, ki ima zelo rada vodo.
Seznami brez ukrepov
Poleg tega nadzorne ustanove večinoma ugotavljajo razmere, ukrepov pa ni. »V biologiji je takšen primer seznam živali z latinskimi imeni,« je kritičen Toman, ki je dejal še to, da imamo v uporabi 80.000 kemikalij, med katerimi so tudi hormonski motilci.
»Koliko vemo o tem, kako se bo z vsemi temi kemikalijami razmnoževala narava?« sprašuje Toman. Meni, da je namen zbiranja podatkov čim lepše poročilo za Bruselj, da Slovenija ne dobi novih kazni. Tako je 65 odstotkov slovenske vode v dobrem stanju, kar pa po Tomanovem mnenju ni res.
Na obalah se lepo vidi, koliko skrbimo za vode. Foto: Čista obala 2016
Niti Marjetka Levstek, predsednica Slovenskega društva za zaščito voda, ni prepričana, da so rezultati meritev onesnaženosti vode namenjeni temu, da bi tudi prebivalci vedeli, kaj se dogaja, in ne le poročilom za Bruselj.
»Nemci so precej pred nami, predstavniki univerz, upravljavcev sistemov, gospodarstva in ministrstev sedijo skupaj, dokler ne dosežejo soglasja. Za meritve je pomembno, da jih izvaja neodvisna ustanova, plača pa jih onesnaževalec. Tudi v Sloveniji morajo za večja podjetja pa tudi za čistilne naprave izvesti meritve enkrat, največ dvakrat na leto. Za meritve pokličejo takrat, ko vedo, da je vse v redu. V Nemčiji so meritve nenapovedane, tovarno pa lahko tudi zaprejo, če preveč onesnažuje. Po drugi strani pa tovarne, ki zmanjšajo onesnaženje, dobijo davčno olajšavo,« pravi Levstkova.
Meritve naj plača država
Stroške monitoringa pitne vode bi ministrstvo za okolje in prostor (MOP) zdaj rado preložilo na izvajalce javne službe oskrbe s pitno vodo in čiščenje odpadne vode. Tako bi lahko ti sami izbrali izvajalce meritev in jih tudi plačali, kar lahko pomeni tudi konflikt interesov. Meritve bi morala še naprej plačevati država iz proračuna, denar pa bi prišel od dodatka k ceni vode, predlagajo vodarji. Kubični meter vode (tisoč litrov) iz pipe je še vedno večinoma cenejši od stekleničke vode v gostinskem lokalu.
Izvir sveže vode je zelo dobrodošel v vročih dneh. Foto: Borut Tavčar/Delo
Kakovostne meritve so podlaga za načrtovanje sistemov za 30 ali 40 let v prihodnost. Podatki pa bi morali biti takojšnji, da bi lahko tudi hitro ukrepali, če bi bilo kaj narobe. Zdaj upravljavci za preteklo leto poročajo marca ali aprila, ko je morebiti onesnažena voda že daleč proč.
Mikroplastiko so najprej našli v morju, ugotovili, da bo kmalu v morju več plastike kot rib, nato pa so ji sledili še v sladke vode. Mikroplastike iz pilingov, nekaterih šamponov in zobnih past pa tudi iz plastičnih oblačil, denimo flisa, čistilne naprave ne ustavijo.
Vsebnosti nekaterih snovi, tudi plastike, v vodi ne merijo. Ravno tako je s hormonskimi motilci, ki pa delujejo na molekularni ravni in zanje nobena vsebnost ni varna, čeprav zelo nizka. Poleg tega se te snovi v vodi čistilne naprave zadržijo en dan, v površinskih voda deset let v podzemnih vodah pa tudi 300 let, je opozoril Toman.
Tudi v Zelencih plavajo plastične vrečke. Foto: Borut Tavčar/Delo
Greznice ostajajo
Druga velika težava je nova uredba o odvajanju in čiščenju odpadne vode. »Deset let smo ljudem govorili, da greznice od leta 2017 ne bodo več dovoljene, uredba pa je to podrla, zdaj so dovoljene še po letu 2020. Ob tem niso upoštevali, da je le deset odstotkov greznic vsaj pogojno ustreznih, dvoprekatnih in s prostornino najmanj desetih kubičnih metrov za enodružinsko hišo,« pravijo vodarji.
Težave pa so tudi z malimi čistilnimi napravami, saj »danes že vsak meni, da jih lahko prodaja«, ljudje pa imajo potem težave. Iztoka teh čistilnih naprav tudi nihče ne nadzira, v Nemčiji pa jim je s podatki o učinkovitosti s trga uspelo pregnati ponudnike nekakovostnih naprav.
Na obalah še več odpadkov
Kako za kakovost vode skrbijo posamezniki, vsako leto pokaže čistilna akcija Čista obala, letos že sedmič. Organizirata jo zavod TRI-NITI in Inštitut za vode. Na pretežno oblačen in vetroven dan se je letos zbralo kar 119 prostovoljcev, ki so prišli z vseh koncev Slovenije in tujine. Čistili so plaže na Debelem rtiču, pod Belvederjem, v Strunjanu, Fiesi in Seči.
Lani so prostovoljci zbrali 168,6 kilograma odpadkov oziroma 14.074 kosov, kar je 114 koščkov na prostovoljca. Odpadke so lani pobirali v skupni dolžini 9,3 kilometra obale. Letos so zbrali 123,76 kilograma ali 12.306 kosov odpadkov, kar je 103 koščke na prostovoljca.
Zelo težko je pospraviti za sabo, kajne? Foto: Čista obala 2016
Letos je bila glede na število odpadkov najbolj onesnažena lokacija Bele skale–Belvedere, kjer so našli 2102 kosa odpadkov na 100 metrov obale. Najmanj onesnažena plaža je bila na Debelem rtiču s 16 kosi odpadkov na 100 metrov.
Najbolj onesnažena lokacija glede na težo pa je bila obala Piran–Fiesa–Pacug s 54 kilogrami odpadkov. V povprečju za celotno slovensko obalo letos velja podatek, da se na njej nahaja 2,2 kilograma oziroma 227 kosov odpadkov na 100 metrov obale.
»V primerjavi z lansko akcijo smo opazili povečanje količine odpadkov tako v številu kot teži. Zaradi slabega vremena in razburkanega morja nismo mogli dostopati do vseh lokacij,« pravi Špela Grohar, ustanoviteljica zavoda TRI-NITI. Najpogostejši odpadki so bili znova cigaretni ogorki, nerazpoznavni koščki plastike, koščki stekla in keramike, embalaža za hrano, koščki stiroporja, plastične vrečke in ribiške mreže.
Ponekod je vode premalo
V Sloveniji je podzemna voda vir preskrbe z vodo za 97 odstotkov prebivalstva, porabimo pa manj kot štiri odstotke razpoložljivih količin. Vendar bo treba na določenih območjih, zlasti na kmetijsko razvitemu severovzhodu države in na Obali določiti vrstni red za rabo vode, pri tem pa inšpektorjem dati sredstva za prepoved rabe vode. Prednost ima oskrba prebivalstva s pitno vodo, ne tudi z vodo za pranje avtomobilov, na zadnjem mestu pa so družbe, ki črpajo vodo za stekleničenje.
Poleg tega bo treba začeti poplave in suše začeti obravnavati celostno. Ko je vode preveč, jo je treba zadržati za čas, ko je je premalo, ukrepati ob začetku suše, in ne šele potem seštevati škodo.
Vode imamo še dovolj, a ne za vedno. Foto: Borut Tavčar/Delo
