Tiskane izdaje
Kamor koli grem, srečujem izčrpane ljubitelje življenja, ki dan in noč garajo, da bi bil svet boljši - ali vsaj, da ne bi bilo bohotno življenje na zemlji klavrno zdesetkano zavoljo prevlade neumnosti in norosti. Toliko tega je za postoriti, zato ni nič čudnega, da ti dobri ljudje delajo z 200 odstotkov moči.
Ko se pogovarjam s kolegi iz zelenih krogov in ko med seboj primerjamo sezname opravkov in koledarje za naslednji teden, mesec, leto, je rezultat navadno: seznam opravkov je zeloooo dolg, koledar je nabasan ... in ko dvignem pogled opazim bleda lica in podočnjake, a v očeh še vedno gorečo iskro, tudi ko je nasmeh le še polovičen.
A mora res biti tako, se sprašujem? Mar ne bi mogel biti nasmeh poln in lica brez podočnjakov?
Nikoli ne bom pozabil mlade Vere iz Portugalske, o kateri sem v Delu pisal poleti 2011. Postavila je retorično vprašanje: Kako je možno, da je na svetu toliko nezaposlenosti, ko pa je toliko tega za postoriti? Dodala je, da potrebujemo nove poklice, ki jih ljudje ne opravljajo za denar, ampak zato, ker jih je potrebno opraviti, saj se zavedajo, da je Zemlja naš dom. Lakota mladih po takih »poklicih« je velikanska, zato moramo ustvarjati čim več takih »delovnih mest«.
Takšna »delovna mesta« danes zapolnjuje vse več mladih in »mladih« (po duši, čeprav so že v letih). Delajo, kar je treba narediti - denar gor ali dol. In ko takšni ljudje, ker ne dobivajo plačila za svoje delo, začnejo končno izkoriščati luknje v sistemu, da si zagotovijo tista minimalna sredstva, ki jih potrebujejo za najosnovnejše preživetje, saj v formalnem sistemu zaposlovanja teh delovnih mest in plač zanje preprosto (še) ni, jim čestitam za iznajdljivost! Mimogrede: prav to počnem tudi sam. Zelo redki pisatelji-svobodnjaki lahko v Sloveniji zaslužijo dovolj za preživetje. Dobri ljudje nujno potrebujemo vzporedni gospodarski sistem, saj nam obstoječi enostavno ne služi.
Samostojno se postaviti zase ter kršiti formalna pravila in zakone, da bi delali dobro, je malone edino, kar nam preostane. Kot je rekel Martin Luther King: »Človekova moralna odgovornost je, da krši nepravične zakone.«
Formalne poti do denarja so za samostojne ustvarjalce, aktiviste in nevladnike vse bolj skope. Vse manj je primernih »vtičnic«, v katere bi lahko vtaknili svoje napajalnike. Trg marginalizira okoljevarstvo in človekoljubnost - posebej, kadar sta neodvisna in »sama sebi namen«. Da bi ju trg podprl, morata nositi v sebi vsaj malo propagandne note, zraven mora biti kak logotip ali nasmejan obraz pozornosti željnega politika. Če tega ni, je varovanje dobrega za trg le odvečna motnja. Zato globoko moralni ljudje, ki se jim zdi licemersko prodajati svojo dušo točno tistim silam kapitalizma, proti katerim se borijo, ne marajo sprejemati sredstev od njih. Kako naj torej preživijo?
Stvari so postavljene na glavo. Ekonomija doživlja ekologijo kot sebi podrejeno - kot da je okolje odvisno od gospodarstva, čeprav je resnica obratna: gospodarstvo je odvisno od okolja! Moralo bi mu biti podrejeno. Okoljevarstveniki so tudi varuhi dejanskega gospodarstva. To, čemur danes pravimo gospodarstvo, ima vse manj skupnega z odgovornim in vestnim gospodarjenjem z dobrinami; to bom ponavljal, vse dokler beseda »rast« ne bo izgubila prevlade v gospodarskem besednjaku. Veseli me, da mediji vse več pozornosti posvečajo odrasti. In vendar je treba narediti še ogromno, da se bo tehtnica prevesila dovolj daleč na stran zdrave pameti.
Zaupam, da bodo nekega dne varuhi naravnega »kapitala« veljali za heroje, ki niso podlegli kratkogledosti doktrine rasti.
Nekoč res heroji? Tisti pod maskami seveda. Foto Martin Mejia/AP Pictures
Kdo zmore odpihniti vse listje z drevesa?
Ko vse to pišem, mi v mislih visi japonski pregovor: »Ko veter poneha, listje ne neha padati z dreves.«
Kolikor koli cenim izjemna dela svojih kolegov, moram sebe in njih nazadnje opomniti, da je izgorevanje nafte res velika grožnja svetu, toda še večja grožnja je izgorevanje dobrih ljudi. Marsikaj lahko dosežemo z veliko dela, toda za določene učinke moramo le sistem prepustiti samemu sebi in malce tudi zaupati, da se bo samouničil. Največja modrost je razločiti, katero listje bo odpadlo samo, kateremu listu pa lahko pomagamo z malce sapice, da bo odpadel prej.
Da bi presodili prav, je premalo suhi intelekt. Za celovito presojo potrebujemo globoko srčnost. V srčnosti se skriva tudi zdravilo proti izgorelosti, kot pravi Brat David Steindl-Rast: »Lek za izčpanost ni nujno počitek. Lek je srčnost.«
V tej izjavi je ogromno lepote in globine. Pred nekaj dnevi sem se vrnil z enomesečnega potovanja po Balkanu v res izjemni družbi. Po mnogih letih sem si privoščil kaj takega! Valjanje po postelji do desetih, odlična hrana, fantastični pogovori, ležernost, sprehodi, narava, ..., vmes sicer tudi osem intenzivnih delovnih dni za akcijo Očistimo svet 2018, ampak nič tako pretiranega, da bi tvegal izgorelost.
Leta 2012 smo čistili Slovenijo. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Zadnji mesec mi je dal čas, da se spomnim, čemu počnem vse, kar počnem. Hvaležen sem za to, kar mi je dano in ko se tega zavedam, sem tudi iskreno radosten. Radost je moj primarni gonilnik, moja osrednja motivacija, moj kazalnik uspeha. Menim, da to velja za sleherno osebo, ki bere te vrstice. A kako hitro pozabim na to in izgubim stik s svojim blagoslovljenim srcem!
Srčnost mi omogoča videti, kateremu listu je treba posvetiti dah, da odpade čim prej. Omogoča mi mirno počivati vpričo navideznih grozot, saj mi je jasno, da norost nazadnje uniči samo sebe in pri tem moje pihanje ne bo prav nič pomagalo. Ko bo treba zbrati vso moč in se povezati za kak velik premik, mi bo srčnost pomagala, da ne bom tratil energije na vprašanju: »Kaj je treba in kaj ne?« Srčnost ne bo zgolj mobilizirala vse energije, ki jo imam v sebi, temveč jo bo tudi usmerila kot šoba, da bo rezala kot laser.
Hvaležnost, srčnost, radost ... želim si, da bi čim dlje ostal v njihovi domeni in ne bi spet podlegel paničnemu racionalnemu reakcionizmu, ki mi krade čas. Čas in dobrota ne moreta drug brez drugega. Kot je rekel Duško Radović: »Dobri ljudje imajo čas.«
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
