Družba tveganja
čet, 12.01.2017, 10:00
Družba tveganja
Varnost za ograjami ponuja oblast, ki korena tveganj ne more in noče nasloviti.

Veliki nemški sociolog Ulrich Beck je v zaključku svoje knjige Kaj je globalizacija? podal antiutopično vizijo, kako bo videti družba, v kateri je zmagala določena oblika globalizacije. Zavladal je globalizem prostega trga z njegovimi glavni igralci, globalnimi gospodarskimi korporacijami, katerih moč je v celoti prevladala nad starimi političnimi subjekti oblasti, kakršne so bile države prejšnjega stoletja.

Ideal razsvetljenskega kozmopolitizma - zamisli, da enemu svetu in enemu človeštvu pripada univerzalna enakost vseh državljanov sveta, z enakimi človekovimi pravicami in globalnimi mehanizmi njihovega uveljavljanja - je končal na smetišču zgodovine. Prosto se giblje kapital in blago, ljudje pa so ograjeni. Bogati so za ograjami, ker mislijo, da samo bodeče žice varujejo njihovo »svobodo« pred zunanjim svetom, revni in depriviligirani pa za ograjami, ki jim preprečujejo dostop do krasnega novega sveta.

Ograje preprečujejo revnim dostop do boljšega življenja. Foto Leon Vidic/Delo

Fragmentacija. Tako jo v sarkastičnem tonu opiše Beck: »V nevarnih mestnih središčih živijo in delajo okravateni uradniki v videonadzorovanih in - podobno kot stari gradovi - tesno spetih stolpnicah, nekakšnih utrjenih taborih, ki so jih z obrambnim orožjem opremili vladajoči transnacionalni koncerni. Tam zraven so parki in območja zaščitene narave, ki jih vzdržujejo in z orožjem branijo militantni naravovarstveniki (tako imenovani 'teroristični virusi'). Oborožene enote upokojencev patruljirajo ob mejah svojih lepo negovanih naselij za starostnike. So tudi hitre ceste za lastnike superlimuzin, a ti morajo svojo strast (čeprav to v svojem drvenju komaj zaznajo) po oddajanju svetlobnih in zvočnih signalov ter po prehitevanju nazadnje zadovoljiti v neskončnem krožnem prometu.«

Antiutopije so za nekatere sladke sanje: v avtomobilistični rubriki slovenskega medija smo nedavno prebrali razmišljanje, da za lastnike dragih vozil ni pošteno čakati v istih zastojih z drugimi, navadnimi avtomobilisti, zato predstavnik prestižne nemške avtomobilske družbe ne izključuje, da bi ta v prihodnosti svojim strankam dejansko ponujala zakupljene hitre pasove.

Včasih je treba ločiti protestnike od tistih, na katere letijo očitki. Foto Ljubo Vukelič/Delo

Na eni strani hitri pasovi, na drugi ograje. Naivno je misliti, da gre za ločena koncepta. Svetovna ograja, ki je najprej vzniknila na mejah globalnega severa in juga, se nezadržno pomika v notranjost, vse bolj razčlenjena, vse bolj razvejana in vedno z enakim opravičilom, da ščiti tiste na eni strani pred tveganjem, ki ga predstavljajo tisti na drugi strani.

Njena resnica je drugačna: ograja ne varuje, ampak navznoter vzpostavlja pogoje za fragmentacijo, kot jo opisuje Beck, za družbo zamejenih pasov, sosesk, življenjskih okolij.

Zakaj ljudje v razvitih državah vse bolj podpirajo politike, ki jim ponujajo režim ograj? En odgovor lahko spet poiščemo prek sociologove teze o sodobni družbi tveganja. Bogate razvite družbe so v položaju, ko se ob relativnem splošnem blagostanju, družbene neenakosti in hierarhije vse bolj izražajo in vzpostavljajo skozi neenake porazdelitve tveganj.

Poglejmo samo položaj na sodobnem »trgu dela«: za modernega prekarnega delavca (kmalu kar delavca nasploh) je tveganje tako rekoč v opisu njegovih delovnih nalog. Voznik taksija, »zaposlen« pri mednarodni virtualni korporaciji, tvega vse, njegov »delodajalec« nič. Delovne pogodbe čedalje manj govorijo o delovnem času, dopustu, bolniški - delavec postaja paradoksni mezdni samostojni podjetnik, na katerega je pogodbeni delodajalec prevalil vso skrb za varnost. Tesnoba je način življenja. V tej družbi je strah najlaže tešiti tako, da začnemo na ves glas govoriti o varnosti. Res je, varnost je morda dobrina, po kateri posameznik v družbi tveganja najbolj hrepeni. A varnosti najbolj ne ogrožajo begunci, priseljenci, celo ne teroristi. Varnost za ograjami ponuja oblast, ki korena tveganj ne more in noče nasloviti.

Družba tveganja pa za Becka prinaša še eno bistveno novo dinamiko. Stiska je hierarhična, smog je demokratičen, zapiše v delu Družba tveganja. L. 1986, ko je knjiga prvič izšla, podnebne spremembe javno še niso bile prepoznane kot eno največjih globalnih tveganj, a provokativna izjava se brez dvoma nanaša tudi nanje.

Tesnoba je način življenja. Kje parkirati? Foto Uroš Hočevar/Delo

V čem je »demokratičnost« okoljskega tveganja? »V globalizaciji je vsebovan vzorec,« piše Beck, »porazdelitve tveganj, v katerem je veliko političnega eksploziva: prej ali slej prizadenejo tudi tiste, ki jih proizvajajo ali imajo od njih korist. Tveganja v svojem širjenju kažejo družbeni efekt bumeranga: tudi bogati in mogočni niso varni pred njimi. Nekdanji 'latentni stranski učinki' udarijo nazaj tudi po središčih svoje proizvodnje. Akterji modernizacije sami izrecno in zelo konkretno padejo v vrtince nevarnosti, ki jih povzročajo in od katerih imajo korist.«

Ne smemo razumeti narobe: nobenega dvoma ni, da škode velikih okoljskih kriz najprej najbolj prizadenejo najbolj ranljive, to so praviloma globalno in lokalno revni. Iz tega vidika globalna degradacija okolja ni prav nič demokratična in predstavlja podaljšek kolonialno-kapitalističnega svetovnega razvoja v neenakost. Kar v posebnem smislu demokratizira, je njihov neizogiben efekt bumeranga. Globalne okoljske krize, kakršne so podnebne spremembe, se bodo na različne načine vrnile v centre svojega nastanka oziroma v centre, ki so za njihov nastanek najbolj odgovorni, in ograje jih takrat ne bodo ustavile.

Demokratičnost okoljskih kriz, ki jo postulira Beck, je torej precej črna. Omogoča pa, da stvari vidimo v pravi luči. Stiske, ki jih lahko povzročijo globalne okoljske krize, so velikanske, a se nazadnje ne bodo ravnale po obstoječih hierarhijah. Prizadele bodo vse, na tej in oni strani ograje, na hitrem in počasnem pasu. Do spremembe globalnega sistema bo prišlo, če to hočemo ali ne, še pa imamo možnost, da spremembo vzamemo v svoje roke.

Knjigi Ulricha Becka Kaj je globalizacija? in Družba tveganja sta v slovenskem prevodu izšli pri Založbi Krtina v Ljubljani.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.



Družba tveganja

Večina ograj pa ščiti in zakriva zasebno lastnino. Foto: Igor Modic/Delo

Prijavi sovražni govor