Tiskane izdaje
Ko to pišem, si z več kot petsto sopotniki delim krila največjega potniškega letala na svetu in se sprašujem: »Ali cilj res opravičuje takšno sredstvo?« Ali je prav, da presedim več kot petnajst ur na štirih letalih, da bi (morda) nekaj prispeval k svetovni akciji čiščenja odpadkov? Za pot v obe smeri bo samo za mojo rit porabljen kubik kerozina (dodaj ali odvzemi hektoliter).
Stevardese me čudno gledajo, ko jih prosim, da mi v isti plastični kozarec natočijo zdaj vodo, zdaj sok (iz plastenke, iz tetrapaka). Vzklikam, da bi ga rad zadržal, ko mi ga hočejo na skrivaj odnesti. Toda malo prej sem pojedel kosilo iz dveh ducatov plastičnih posodic in vrečkic. Zavrnem lično torbico z zobno ščetkico, pasto in nogavicami; pri sebi imam štiri palične zobne »ščetkice«, nogavičk moja bosa stopala ne potrebujejo, sploh na poti v trope.
Nogavičke ali čevlji so nepotrebni. Foto Borut Tavčar/Delo
Čas si krajšam s predvidljivim hollywoodom, potem pa preskočim še na evropske filme, a me razočarajo. Odprem program za učenje tujih jezikov in se naučim šteti do deset v malajščini: satu, dua, tiga, empat, lima, enam, tuju, lapan, sembilan, sepuluh, sebelas, dua belas ... Nazadnje potegnem iz nahrbtnika računalnik in začnem tipkati ta prispevek ob poslušanju klasične glasbe.
Kako preusmeriti puščico?
Sedeti v airbusu A380-800 pomeni sedeti v sami konici puščice neoliberalizma, ki pozna samo eno smer: dlje, više, hitreje. Smo evidentno enosmerna družba, in če kdo tudi na kratko postane ali zapelje v nasprotno smer, povzroči zmedo, zastoje in negodovanje. »Jebi ga, v enosmerni si, obnašaj se temu primerno!« jim berem za vljudno masko na obrazu. Pri osebju na letalu mora biti maska brezkompromisno prijazna.
Do Singapurja lahko bodisi sedim ali hodim gor in dol. Tudi če stečem proti repu, bo to na potek leta vplivalo prav toliko kot tek pajka po mojem kolenu vpliva na moj tek. Konica puščice je težka, ostra, neizprosna. Vztrajnost te puščice povzroča ekološko razdejanje na Zemlji, a sede na konici je ne morem preusmeriti. Usmerjanje puščice se dogaja tam zadaj na koncu, kjer so peresa.
Smer puščice je težko spremeniti, motnje niso zaželene. Foto Reuters
Tam smo ljudje. Vi in jaz, ki nam pravijo potrošniki, davkoplačevalci, volivci, zavarovanci, zaposleni, upokojenci ... V teh izrazih lahko najdemo ponižanje in razčlovečenje, po drugi strani pa tudi moč samoupravljanja, če jih v tem pomenu razumemo in uporabimo. Takrat morda pogledamo na drobec dobrega kot na priložnost za razvoj nečesa še boljšega, namesto da nedoslednosti kaznujemo s ciničnimi etiketami, kot je »licemerstvo«.
Na koncu puščice so tudi uradi in institucije, ki nenehno skenirajo prihodnost, kolikor daleč jim le seže pogled, in poskušajo glede na uvide čim bolje krmariti. A peresa so vse bolj scerfrana in nesorazmerna, glava puščice pa vse masivnejša in odtujena od peresc. Zato se puščica vse bolj neobvladano vrtinči neznano kam, mi pa se nad tem adrenalinskim poletom še navdušujemo. Tudi uradov ne velja kaznovati in blatiti, saj v številnih primerih počno najboljše, kar znajo.
Zgodbe, kot so TEŠ, Kemis, Magna ipd., hitro pokažejo, kako se peresca v naši družbi hitro uklonijo in razredčijo, ko konica s svojo inercijo potegne naprej skozi kartonaste, lesene in pločevinaste ovire. Kapital je neizprosen in se izbori za svoje interese, ne glede na vse.
Če ne poskusimo, ne moremo vedeti
Ko to berete, sem na učni akademiji za akcijo Očistimo svet 2018 v Kučingu v Maleziji. Akademijo bi opisal takole: ekspresno sestavljamo velikansko puščico, dobro uravnovešeno, ravno prav ostro, z najboljšimi možnimi peresci. Puščico nameravamo 15. septembra 2018 izstreliti v rit neoliberalizmu, da ga vsaj malce zaskeli in da mu ta nova puščica (vsaj začasno) spremeni in stabilizira smer.
Naduti bi bili, če bi mislili, da lahko radikalno spremenimo globalno tržno in politično realnost z eno globalno čistilno akcijo, najsi dosežemo cilj in vključimo 380 milijonov ljudi. Po drugi strani pa dobro koordinirana globalna akcija odpira vrsto možnosti, na katerih je možno zgraditi marsikaj. Negotovosti je veliko, a če ne poskusimo, ne moremo vedeti.
Slovenijo smo že čistili. Foto Igor Zaplatil/Delo
Ta akcija preprosto mora biti globalna, da bi kaj premaknila na globalni ravni. Le tako se bo tudi na lokalni ravni v dogledni prihodnosti nehalo pospravljanje nesnage, ki nastaja zavoljo olajšav ekonomskim gigantom, ki jih kot soudeleženci v tržni dejavnosti podpiramo popolnoma vsi. Peresca na puščici se uklanjamo gigantom, zavoljo njih spreminjamo pravila igre in nazadnje celo plačujemo za škodo, ki so jo naredili. Če so vsi licemerci, potem to ni nobeden.
Novo raste pod kožo starega
Nova kultura, utemeljena na pristni sonaravnosti in humanizmu, se ne bo začela, ko stari sistem umre. Ta kultura živi že zdaj na številnih koncih v takšnih in drugačnih oblikah in čaka na boljše razmere za razcvet. Da bi bili učinki globalne čistilne akcije trajni, morajo biti skupine po vsem svetu pripravljene prevzeti pobudo, ko se odpre okno priložnosti, in postaviti drugačne normative, drugačna pravila igre od teh, ki jih imamo zdaj.
23. septembra 2017 bomo na evropski ravni proslavili trajnostne prakse v lokalnih skupnostih. Takrat pri mreži ECOLISE organiziramo Evropski dan trajnostnih skupnosti (European Day of Sustainable Communities). V Sloveniji ga bomo zaznamovali tako, da bo na ta datum pri nas potekal že 11. dan ekovasi, na zemljevidu pa bo tudi nekaj drugih dogodkov po Sloveniji, ki jih organizirajo trajnostno naravnane pobude, organizacije in podjetja. Če bi se nam radi pridružili na zemljevidu ali se udeležili dneva ekovasi, poglejte na njihove spletne strani ali mi pišite. Pišite mi tudi, če bi se radi pridružili novi koordinacijski skupini, ki bo vseslovensko čistilno akcijo organizirala v Sloveniji pod okriljem Ekologov brez meja.
Opustošenje, ki ga povzroča neoliberalizem. Foto AFP
Prav zavedanje, da sem licemerec: da ta hip ne morem iz letala, da ne morem spremeniti smeri leta, da sem ujet v drveči enosmerni promet, da proizvedem več smeti, kot jih bom v tem življenju zmogel počistiti za seboj ..., prav to mi daje energijo, da vsaj poskusim kaj izboljšati in optimizirati tam, kjer imam moč vpliva. Najprej seveda pri sebi, potem tudi v širšem okolju in, kolikor le morem, tudi globalno − naj se zdim sebi in drugim še tako »fejk«.
Pred pristankom v Singapurju se spomnim prijateljice, ki je nekoč razkrila moj »pravi jaz«. Vprašala me je, kaj sem po poklicu. Odvrnil sem: »Fekolog sem.« Slabo me je slišala in vprašala: »Fejkolog si?«
»Da,« sem se nasmehnil, »fejkolog sem!« Hvala!
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
