Tiskane izdaje
Izrabljeno jedrsko gorivo je vloženo v rešetke v bazenu z vodo, ki odvaja zaostalo toploto in ščiti pred sevanjem. Ob koncu leta 2013 je bilo v krški nuklearki shranjenih 1096 izrabljenih gorivnih elementov z maso 448 ton oziroma je bila zasedenost bazena 65-odstotna. Glede na nacionalno resolucijo o ravnanju z radioaktivnimi odpadki za obdobje 2006–2015, ki je predvidela konec obratovanja Jeka leta 2023, je bilo suho skladiščenje izrabljenega goriva predvideno med letoma 2024 in 2065. V tem obdobju naj bi Slovenija našla tehnično rešitev in zagotovila dovolj sredstev za trajnostno rešitev vprašanja visoko radioaktivnih odpadkov.
A zaradi poostrenih varnostnih zahtev po Fukošimi (zahtevan večji razmik med gorivnimi elementi) in strožje uredbe uprave za jedrsko varnost bo prostora v bazenu zmanjkalo že leta 2018. Priprave na prehod na suho skladiščenje so tako že v teku.
»V letu 2012 smo začeli analize,« je dejal direktor inženiringa v Jeku Božidar Krajnc: »Gradbeno dovoljenje za zgradbo za suho skladiščenje velikosti 50 krat 70 metrov bomo predvidoma pridobili do konca leta 2016. Gradnja bo potekala v letih 2017 in 2018, ko je predvidena relokacija prvih 300 do 800 gorivnih elementov.«
Krajnc natančne vrednosti naložbe ni hotel razkriti, Jek bo zanjo vsekakor odštela več deset milijonov evrov: »Projekt na lastno ceno elektrike Jeka bistveno ne bo vplival in je že od leta 2012 odobren v petletnih investicijskih planih obeh investitorjev.«
Lastna cena elektrarne je leta 2013 znašala več kot 38 evrov za MWh, po številnih posodobitvah naj bi se po letu 2018 ustalila pri 30 evrih. Z upoštevanjem dodatnega vplačila tri evre za MWh v sklad za razgradnjo je strošek proizvodnje Jeka lani sicer presegel tržno ceno za pasovno energijo pri 40 evrih za MWh.
Štiri faze suhega skladiščenja
Zaradi pričakovanega podaljšanja obratovanja elektrarne predvidoma do leta 2043 so v Jeku določili štiri obdobja, ko bodo gorivne elemente iz bazena za izrabljeno gorivo premeščali v stavbo za suho skladiščenje. Ob že omenjenem prvem bo relokacija potekala še v letih 2028–2029, 2038–2039 in najmanj pet let po koncu obratovanja.
»Prve tri odlagalne faze bodo financirane iz lastne cene Jeka, in ne iz sredstev sklada za razgradnjo. Strošek razgradnje (odstranitev Jeka, odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in končna rešitev za izrabljeno gorivo, op. a.) se bo zato zmanjšal,« pravi Krajnc.
Medtem ko v Nemčiji gorivo suho skladiščijo v železnih zabojnikih in pod streho, ga v ZDA umestijo v betonske zabojnike in te zunaj postavijo le na betonsko ploščad. V Sloveniji bodo zabojniki betonsko-kovinski shranjeni v novi zgradbi.
Ekolog Leo Šešerko je, kot pravi sam, zaradi dolge zgodovine nepredvidenih dogodkov na področju jedrske tehnologije do suhega skladiščenja skeptičen: »Pri skladiščenju v bazenu bi videli, če bi šlo kaj narobe in bi voda začela vreti. Če bi se kaj zgodilo pri suhem skladiščenju, sprva ne bi opazili ničesar.«
»Prehod na suho skladiščenje ocenjujemo zelo pozitivno,« razlaga direktor uprave za jedrsko varnost Andrej Stritar: »Gorivo se več ne bo hladilo z vodo, temveč z zrakom. Bazen je ob tem bolj izpostavljen zunanjim nevarnostim. Po Fukušimi vsi skupaj ugotavljamo, da je bolje, da preidemo na suho skladiščenje.«
Predelano gorivo
Stritar je mnenja, da je večdesetletno začasno skladiščenje za Slovenijo, dokler ne bo bodisi dogovora več evropskih držav o gradnji skupnega odlagališča za izrabljeno gorivo bodisi novih tehnologij za odlaganje oziroma predelavo goriva, najbolj racionalna rešitev: »Tudi Švicarji so se recimo odločili za stoletno čakanje.«
Strošek predelave že uporabljenega goriva je v primerjavi z nakupom novega urana iz rudnikov – kljub porastu cene rumene uranove pogače z rekordno nizkih deset dolarjev za funt pred dobrim desetletjem na letošnjih 30 do 45 dolarjev – še vedno občutno višji. In to kljub temu da reprocesiranje goriva z namenom pridobivanja cepljivih materialov in krčenja volumna odpadkov poteka že desetletja.
Med redkimi državami sveta, ki so se že odločile, da izrabljeno jedrsko gorivo kot odpadek in ne surovino odložijo globoko pod površje zemlje, je Finska. Tudi na podlagi tri milijarde evrov vrednega projekta Skandinavcev kritiki jedrske opcije v Sloveniji menijo, kot smo v Delu pisali v začetku meseca, da je vplačilo v slovenski sklad za razgradnjo določeno prenizko, s tem pa cena elektrike iz Jeka na trgu nižja od resnične.
