Kakovost voda boljša, količina malce upada

Ljubljana – Voda je v vseh razpravah, tako o zdravju, kot energetiki in kmetijstvu, pa tudi o privatizaciji in prostotrgovinskih sporazumih, a vsakič obravnavana drugače. Razmere dopuščajo celo primere, da kmetje zagrozijo z zlivanjem gnojnice v lasten vodovod.

»Človeštvo nujno potrebuje vodo, zato je voda jedro trajnostnega razvoja. Vodni viri in z njimi povezane storitve omogočajo zagotavljanje hrane, zdravja ljudi, energije in okoljske trajnosti, prispevajo k socialni dobrobiti in gospodarskemu razvoju ter pomembno pripomorejo k vzpostavitvi ali ohranjanju mednarodnega miru in varnosti. Svetovni dan voda posebej spodbuja k razmisleku o pomenu in neprecenljivosti vode,« sporočajo iz ministrstva za okolje, kjer pa v zakonu o vodah niso opredelili niti vodnih virov niti padavinskih vod, kot opozarja Gorazd Marinček iz Slovenskega e-foruma.

Iz podzemlja v Sloveniji vsako leto načrpamo približno 170 milijonov kubičnih metrov vode, od tega se jih 50 milijonov izgubi v omrežju, 83 milijonov jih kupijo gospodinjstva, 32 industrija, pet milijonov kubičnih metrov vode pa porabijo gasilci in pralci cest. Za pitje in kuhanje porabijo gospodinjstva le 10 odstotkov vode, po najmanj trikrat večja je poraba za splakovanje straniščne školjke, pranje in pomivanje, osebno higieno, tuširanje in kopanje. »Od vse načrpane vode porabimo za pitje in kuhanje le pet odstotkov vode,« pravi Marinček, ki predlaga, da bi večino vode v uporabi zamenjala deževnica.

Tanja Bogataj z MOP priznava, da Slovenija še ni imela celovitega sistema upravljanja z vodami, vedno smo govorili le to, da smo z vodo bogata država. Zato so si za letos za nalogo postavili reorganizacijo vodnega sektorja in revizijo zakonodaje.

Vodno bogastvo je priložnost

Po številnih opozorilih tudi na ministrstvu za okolje in prostor ugotavljajo, da je treba povezati vse predpise, prečistiti terminologijo in začeti zakonodajo tudi izvajati. Med drugim bodo preverili tudi avstrijske izkušnje. Voda mora postati priložnost.

Po podatkih Agencije za okolje (Arso) je obremenjenost slovenskih voda z industrijskimi kemikalijami in fitofarmacevtskimi sredstvi majhna, saj imajo po zadnjih podatkih vse celinske vode (reke in jezera) dobro kemijsko stanje. Izjema je potok Boben, ki se izliva v Savo pri Hrastniku in ima visoke vsebnosti živega srebra. Slabo kemijsko stanje imajo še vedno vsa vodna telesa obalnega in teritorialnega morja. Razlog je preseganje okoljskega standarda za tributilkositrove spojine, ki se uporabljajo kot premazi za zaščito ladij proti preraščanju z algami.

Ekološko stanje pa pomeni kakovost strukture in delovanja vodnih ekosistemov, povezanih s površinskimi vodami. Po zadnjih podatkih je v zelo dobro in dobro ekološko stanje razvrščenih 49 odstotkov vodnih teles površinskih voda, 36 odstotkov je razvrščenih v zmerno ali slabše ekološko stanje, 15 odstotkov vodnih teles pa je neocenjenih, ker še ni metodologije za ocenjevanje rečnih akumulacij. Največ vodnih teles ne dosega dobrega stanja zaradi splošne degradiranosti, sledita čezmerna obremenjenost s hranili in posebnimi onesnaževali, najmanjši delež površinskih voda pa je obremenjenih z organsko maso. Med posebnimi onesnaževali izstopa obremenjenost površinskih voda severovzhodne Slovenije z metolaklorom.

Podtalnica se čisti

Podzemne vode so najbolj obremenjene v severovzhodnem delu Slovenije in v okolici Celja. Slabo kemijsko stanje je določeno za Savinjsko, Dravsko in Mursko kotlino, za druga vodna telesa je določeno dobro kemijsko stanje. Razlog za čezmerno obremenjenost so v največji meri nitrati in pesticidi, lokalno pa tudi lahkohlapni organski ogljikovodiki. Od leta 1998 do leta 2013 so značilni trendi zniževanja koncentracij nitrata in vsote pesticidov v Savski kotlini in Ljubljanskem barju, Savinjski kotlini, Dravska kotlina in Murska kotlina.

Količine vode upadajo

Velika letna spremenljivost količin obnavljanja podzemnih voda in s tem tudi večja količinska občutljivost podzemnih vodnih virov se kaže predvsem v vzhodnih subpanonskih predelih in na zahodu Primorske s Slovensko Istro. »Na podlagi rezultatov vodnobilančnega modeliranja GROWA-SI po različnih kombinacijah podnebnega scenarija predvidevamo, da se bodo povprečne letne obnovljive količine podzemne vode, glede na dolgoletno povprečje 1981-2010 v prihodnjem obdobju 2021-2050 na območju celotne Slovenije spremenile v razponu od -8,7 do +6,5 odstotka, povprečno pa zmanjšale za približno odstotek,« pravijo na Arso.

V Ljubljani težav s količinami podtalnice ni in jih niti ne pričakujejo. Na leto Vodovod-Kanalizacija proda 10,5 milijona kubičnih metrov vode, vendar se poraba vsako leto malo zniža. »Najbolj pomembno je zdaj zaštititi vodne vire,« pravi Krištof Mlakar, direktor VO-KA. Zato poteka projekt odkupa zemljišč v okolici vodarn Brest in Kleče. Mitji Briclju iz MOP pa ni najbolj jasen nedaven protest kmetov v Prekmurju, ki so zagrozili z razlivanjem gnojevke na vodovarstvena območja. »To je lahko le slovenski način, da zagroziš, da boš spustil gnoj v lasten vodovod in tako zafrkneš državo,« pravi Bricelj in dodaja, da bi tu morala prevladati zdrava pamet.

Predimenzioniranost

»Z greznicami je veliko večji red po sprejemu metodologije za določanje komunalnih cen lani. Najboljši zdravnik za nemarnost je denarnica, nihče ne bi za praznjenje greznice plačal dvakrat,« pravi Mlakar. VO-Ka sicer načrtuje podaljšanje kanalizacijskega sistema do Medvod in do vseh naselij z več kot 2000 prebivalci, kar omogoča tudi nova evropska finančna perspektiva. »Za tri hiše pa se kanalizacijskega sistema ne izplača graditi, stroški so ogromni. Taka naselja bodo morala imeti nepretočne greznice ali male čistilne naprave,« pravi Mlakar. Mitja Bricelj ob tem opozarja, da je veliko občin uporabilo evropski denar, v veliko primerih, ne v Ljubljani, pa so zgradile predimenzionirano kanalizacijsko omrežje. Rezultat je draga storitev odvajanja in čiščenja odpadne vode. Vendar zaradi cen ljudje pazijo, koliko vode porabijo. »Potratne rabe vode izpred 20 let danes ni več,« pravi Bricelj in opozarja, da voda pod Tromostovjem verjetno nikoli ne bo pitna. »Če bomo uredili Rakovo jelšo in še nekaj podobnih naselij, bomo z razmerami lahko kar zadovoljni«.

Razdrobljenost vodarstva

»Ugotavljamo, da so pristojnosti upravljanja z vodami v Sloveniji precej razdrobljene in med seboj nepovezane. Najbolj problematično je urejanje voda. Posegi so lahko neustrezni zaradi neprimernega časa, ker se dela načrtuje v času razmnoževalnih aktivnosti zavarovanih vrst. Neprimeren je lahko tudi način izvedbe del, saj so s kamnom obložene brežine in stabilizirane struge vodotokov ureditve, ki poslabšujejo stanje naravnih vrednot in ne nudijo primernega življenjskega prostora. To potrjujejo tudi rezultati poročanja o stanju ohranjenosti habitatnih tipov, ki ga izvajamo na vsakih 6 let. Iskanje skupnih rešitev, ki bodo podpirale več ciljev z različnih področij (poplavna varnost, ekonomske in ekosistemske koristi vode,…), pa pričakujemo, da bo mogoče v okviru načrtovane reorganizacije področja upravljanja voda,« pravijo na Zavodu za varstvo narave.

Tanja Bogataj iz MOP priznava, da v Sloveniji nimamo niti evidence vodnjakov oziroma vrtin za vodo. To zdaj vzpostavljajo, hkrati so v življenje spravili portal e-vode, ki ga bodo nadgrajevali. Gorazd Marinček iz Slovenskega e-foruma ob tem opozorja, da glede na izgube vode v omrežjih porabimo veliko preveč energije za črpanje vode. Poleg tega bi lahko na 510 pozidanih kvadratnih kilometrih v Sloveniji zlahka zbrali 170 milijonov kubičnih metrov deževnice. Če bi z njo nadomestili čisto podtalnico, bi lahko 160 milijonov kubičnih metrov pitne vode prodali. Če bi za vsak izvožen liter dobili cent dobička, bi to prineslo 1,6 milijarde evrov na leto oziroma štiri odstotke BDP.