Karmodinamika

Ta povsem nova skovanka se mi je podila po glavi, ko sem se pred kratkim peljal ob deževnem dnevu po avtocesti. Opazoval sem, kako vrtinci sesajo avtomobile nazaj in jim preprečujejo, da bi šli hitreje. Za tovornjaki in avtobusi so bili vrtinci še mnogo daljši in silovitejši. Včasih je mimo pridrvel kakšen močnejši avtomobil in razgnal pršič na vse strani z agresivnim pospeševanjem.

Na vse strani avtoceste se je v pasu več deset metrov dvigovala vlažna meglica. Pozorno sem si ogledal še ospredje mimo vozečih tovornjakov in kot da bi videl pol metra stlačenega zraka, ki je iskal najlažjo pot okrog njih proti stranicam in zadku, kjer se je dogajalo neizogibno kaotično vrtinčenje.

Ko je nehalo deževati, meglica še kar ni izginila, saj so avtomobili dvigovali dež s cestišča. Brisalci so delali non-stop. Vozil sem zelo čuječe, prav nič začuden, da sem razdražen. V mislih mi je zasvetila beseda karma, zavedel sem se kolektivne usode vseh, ki smo se stlačili v ta ozki koridor hitenja. Vprašal sem se, kako bi bilo videti »gibanje« vsega, kar obstaja, skozi čas, če bi nam bile na voljo »kapljice«, ob katerih bi sledi gibanja postale vidne. In tako se mi je utrnila nova beseda: karmodinamika.

Kaj je sploh karma (brez ezoterike)?

V sanskrtu je koncept karme skrajno preprost. Karma pomeni delo, dejavnost, akcijo − vključno z vzročnostjo in posledičnostjo, ki spadata zraven. Tisto, kar v sodobni poljudni kulturi in vzhodnjaški modrosti umeščamo v pomenski obseg besede karma, je predvsem posledičnost. »Kakor si sejal« seveda šteje, a poudarek je na »tako boš žel«. Ker v slovenščini premoremo besede za delo, dejavnost, akcijo, ne premoremo pa besede za preostanek koncepta karme, to besedo pač uporabljamo predvsem za opis tistega dela pomena, ki ga v našem jeziku ni.

Za hitenje potrebujemo koridorje, črpalke, tankerje. Foto Boris Šuligoj/Delo

Če vam omenim »vašo karmo«, boste v tej frazi verjetno videli posledice preteklih dejanj (in morda še prihodnje posledice sedanjih). »Dobra karma« pomeni užitke v sedanjosti, »slaba karma« pa obratno. A v resnici je karma konkretna trenutna dejavnost (ki zajema vse preteklo in prihodnje, kar je vzročno-posledično vezano na zdaj). Karmo je mogoče zaznati le v konkretni trenutni dejavnosti. V našem pomenskem obsegu pa je karma le rudiment brez osnove, je kot predmestje brez mesta ali krošnja brez debla.

Če govorec sanskrta sliši besedi »mama karma«, sliši »moje delo«. V ozadju prepozna vse, kar do tega dela vodi, in vse, kar iz njega izhaja, toda v središču je sedanjost. Glede na to, kako zelo nagnjeni smo k izgubljanju v včeraj in jutri, ni nič čudnega, da duhovne tradicije po vsem svetu usmerjajo človeka v »biti tukaj in zdaj«, k »steblu« karme.

Tukaj in zdaj

Menim, da znanost, zlasti okoljska, nujno potrebuje zakoreninjenost v zavest o tukaj in zdaj kot svoje izhodišče, da bi bila pristna in aktualna. Cinizem do duhovnosti je odveč, saj sta si ekologija in duhovnost komplementarni.

Prihodnji teden bodo v Bonnu potekala klimatska pogajanja COP23: premlevanje razsežnosti posledic iz preteklosti (kdo jih prav razume, kdo pa ne) in predvidevanj o prihodnosti (čeprav je nihče ne more zares predvideti). Pravzaprav se bodo pogovarjali o »karmi«. Malo bo govora o tukaj in zdaj, o globokem čutu za prav, o ravnotežju v radosti, o pomirjenosti s sabo in svetom, o temeljih modrosti − o karmi. Zmagala bosta strah in nesreča (ter vse, kar spada zraven).

Duško Radović je dejal: »Človeku ni težko biti toliko nesrečen, da začne piti. Ljudi bi morali odvajati od nesreče, ne od alkohola; nesreča je večje zlo.« Spustiti se do korena težav pomeni govoriti o nesreči, ne o alkoholu. Da bi govorili o nesreči, pa moramo govoriti o sreči. (Tema je le odsotnost svetlobe.) Ni mogoče govoriti o podnebnih spremembah, če ne spregovorimo o temeljih sreče.

Na žalost je narava diskurza glede ekoloških težav skrajno negativna in omejena. Treba bi jo bilo zasukati in povleči iz prevladujoče paradigme, na kar sem opozoril v letu 2015 tik po objavi Ciljev trajnostnega razvoja ZN v blogu UN sustainable development goals − revised! Če gremo dovolj globoko, spoznamo, da so rešitve za vse težave sveta skrajno preproste in nič kaj tehnološke.

Nazaj na avtocesto ...

V Bonnu bodo analitične oči sveta usmerjene v pršič, ki se eksplozivno širi na vse strani avtoceste, po kateri drvimo, ker tako pač mora biti. Globoka eksistencialna vprašanja bodo marginalizirana, denimo: »Kaj je ideal človeškega bivanja?« Ne: kaj je bil ta ideal, ali kaj bi lahko bil, ali kaj bo ... kaj je.

Vožnja po avtocesti pri več kot sto kilometrih na uro na deževen dan zame ni ideal mojega bivanja. Dvomim, da si ga kdo predstavlja kot kaj več kot nujno zlo, da bi preživeli. Moramo to početi, da bi dobili denar, s katerim plačujemo stroške nenujnega razkošja, ki mu pravimo osnovne življenjske potrebščine.

Avto postane življenjska potrebščina, ker imam službo na drugem koncu Slovenije, kjer je boljša plača, ampak da do tja pridem pravočasno, potrebujem še avtocesto, po kateri lahko drvim 130 kilometrov na uro. Potrebujem tudi črpalke, tankerje, internetno omrežje, trgovine, ki me oskrbujejo s hrano in obleko, ki mora biti skladna s službo, ki jo opravljam. Potem potrebujem tudi rekreacijsko opravo, da si čez konec tedna spočijem od službenih naporov nekje ob vodi ali v hribih ...

Vse to terja enormne količine energije. In več energije ko trošimo, več je pri tem še potratimo. Baje je zavoljo zastojev na avtocestah v Nemčiji potratenih 80 milijard evrov na leto − skratka tisoč evrov na vsakega prebivalca Nemčije. To vključuje izgubljeni čas, potrateno gorivo, posledice nesreč itd. (Gospodarski) dobički od tega početja so omejeni na drobne oaze in še zdaleč niso splošni.

Zahteve ali potrebe?

Megalomanske zahteve terjajo megalomansko infrastrukturo. Nazadnje iščemo rešitve tako, da poskušamo optimizirati infrastrukturo, namesto da bi optimizirali zahteve. Da bi se lahko peljali hitreje in gosteje, dizajniramo vse več vse masivnejših vozil (naj so še tako električna) in širših cest (tudi če so narejene iz sončnih celic). To ima megalomanske posledice.

Tehnološki vizionarji nam obetajo vakuumske predore ali dvig v vesolje in pot okrog sveta z raketami, da bi se izognili trenju, vrtinčenju − da bi prevarali karmo. Vse lepo in prav, ampak karme ni mogoče prevarati. Vrtinčenje se bo nekje neizogibno poznalo.

Za optimizacijo zahtev se je treba vprašati, čemu sploh toliko hitimo. Da bi prihranili čas? Če je to odgovor, menim, da je rešitev manj hitenja.

Nikoli prej v zgodovini ni bila fraza »nimam časa« večkrat izrečena kot v zadnjih dveh desetletjih. Ob vsej infrastrukturi, ki nam je na voljo, bi morali imeti največ časa, a resnici na ljubo nam infrastruktura jemlje tako veliko časa, da nam ga bore malo ostane resnično zase. Tudi ko pravimo, da skrbimo zase, v resnici skrbimo za infrastrukturo in embalažo: za svoja oblačila, pripomočke, stanovanje, avto, telefon, računalnik, pohištvo, račune, davke, ideologije, fobije, utopije in še kaj.

Da bi razumeli, o čem sploh pišem, si ob naslednji priložnosti vzemite dan ali dva za golo samoopazovanje. Najdite kotiček v naravi, lahko pa tudi v stanovanju, sedite pri miru in opazujte. Kaj? Vse, kar se dogaja v vas in okrog vas. Ko opazite lakoto (lakoto, ne hlastanja), pojejte nekaj preprostega in pozorno okušajte vsak grižljaj. Potem sedite in opazujte naprej.

Opazili boste, da je tukaj in zdaj toliko dogajanja, da ne potrebujete ne televizije, ne radia, ne interneta, ne avta, ne avtoceste. Barve in oblike so žive, prav tako vonji in okusi, ko jim posvetite vso pozornost − tukaj in zdaj. Da bi doživljali in uživali, potrebujemo v resnici zelo malo. Hitenje je naporno, nezdravo in neumno.

V polju karme so metropole območja »najhitrejše vožnje«. Tam vsak človeški korak pusti stometrski odtis. Oddaljeni zaselki, kamor še ni segla civilizacija, so prostori počasnosti, kjer so koraki lahki in postanki sproščeni. Ni pritiska k drvenju. V gozdu, v divjini se je mogoče uglasiti z ritmom narave, s časom, kot je, brez pritiskov in prisil.

Srce karme

Ko sem se vrnil v mir svojega doma daleč od avtoceste, sem skiciral, kar se mi je porodilo na poti: srce karme. Videl sem nas, ljudi, kako iz preteklosti pahljačasto projiciramo nekakšna pričakovanja na prihodnost ter glede na povratne informacije v sedanjosti ožamo polje možnosti v polje verjetnosti ter tako navigiramo skozi čas po liniji »defaktnosti«.

Projiciranje preteklosti v prihodnost.

Možnih oblik srca karme je mnogo. Ena so takšna, ki zanikajo preteklost in imajo spodnji del potlačen, zgornji pa je enormno napihnjen v želji po posmrtni večnosti (samo pomislite na verskega dogmatika). Druga se na široko vlečejo po preteklosti, ne pomislijo pa na jutri (kot denimo skrajni obsedenci z lastno tradicijo in kulturo). Največji sanjači so odrezani tako od preteklosti kot od prihodnosti, razvlečeni po horizontali kot palačinka: zanje je vse mogoče, a nič ni verjetno (še manj od tega pa se zgodi). Tudi če takšni ljudje naredijo načrt za jutrišnji dan, je prav malo verjetno, da se bodo načrti uresničili.

Še in še bi lahko razpredal. Prispodoba srca karme je zelo preprosta, a kot je običajno pri preprostih podobah, bi tudi ta terjala celo knjigo, da bi jo v dodobra pojasnil.

V tem kontekstu me prispodoba opominja, da je naloga ekologije pozivati k organski obliki, ne le k organski vsebini. Ekološko »potovati« skozi čas pomeni biti ravno prav velik (oziroma majhen) in povzročati čim manj (nepotrebnega) trenja.

Prispodoba me uči, da izpustiti zahteve pomeni videti obilico možnosti, a jih na ravni verjetnosti zavestno skrčiti v tiste, ki so najbolj organske. Z osredotočenostjo na ideal človeškega bivanja združim dva pola vizije o prihodnosti v enega − srce postane kot kapljica. To je najbolj aerodinamična oblika tekočine, ko ta leti skozi zrak, in najbolj karmodinamična oblika duše, ko ta leti skozi čas.

Hitreje ko drvimo in več ko nas je na kupu, večji je naš skupni vztrajnostni moment. Vse več energije moramo porabiti, da na silo ostanemo na kupu. Tako hitro že gremo, da so sile drobljenja in cepljenja vse večje. Toga infrastruktura nas po drugi strani sili drveti po tesnih koridorjih, ki cepljenja ne dopuščajo. V ogromni hitrosti smo ljudje vse drobnejše kapljice, povezane v le na videz homogeno emulzijo, tekočo po debelih plastičnih žilah robota, ki mu vlivamo »življenje«, da on leti vse hitreje in hitreje. To nismo več mi.

Namen in smisel

Če je naš namen, da smo drobcene kapljice krvi v žilah robota, prav. Če ne, pa skupaj razmislimo, kakšen je naš namen. Vprašajmo se, kdaj smo zares srečni, kaj zares potrebujemo, v kakšnem okolju se najbolje počutimo. Na avtocesti na deževen dan?

Biti na avtocesti je najlažje, saj so tam že vsi drugi. Tam naša karma ni neposredno naša osebna. Ko smo izgubljeni v množici, imamo občutek, da sami ne nosimo posledic svojih dejanj, nosijo jih tisti, ki so oblikovali takšno življenje ter pripadajoče potrebe in smisel. Kaj pa če teh »njih« ni? Kaj če smo za vse skupaj odgovorni mi sami? Zapeljati z avtoceste in se ustaviti je neizmerno težko. Zato se za kaj takšnega odločijo le redki. To storijo izključno na podlagi duhovnega zorenja − tudi kadar temu ob strani stojijo znanstvena dognanja.

V resnici tisti, ki smo zapeljali z avtoceste in bi radi živeli proč od nje, ne moremo stati križem rok in zgolj gledati, kako robot pretvarja ves svet v avtocestna ožilja za svoje neskončne zahteve. Vračamo se na avtocesto in vabimo ob nas vozeče, da se ustavijo in skupaj z nami pokusijo počasnost. Vabimo jih k duhovnemu zorenju. Naše delo je vabilo k pogovoru o tem, kako delati manj in živeti bolje.

Druge voznike na avtocesti je težko doseči, posebej na deževen dan. K sreči še obstajajo časopisi, ki najdejo kaj prostora tudi za prosvetljevanje ljudi, ne le za propagiranje in racionaliziranje vse hitrejšega drvenja ter zapletene debate o njem. Hvala Delu, da lahko v njem pišem o bistvu najpomembnejšega dela in dosežem kakšnega voznika več.

Za konec še opravičilo, ki to ni: moj tokratni blog je daljši kot običajno tudi zato, da bi se bralci kakšno minuto dlje zadržali ob robu »avtoceste« in se morda naslednjič peljali po njej kakšen kilometer na uro počasneje.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.