Kava je boljša, če je organska, pa še več služb daje

Catherine Tucker pravi, da bi morali še v Evropi zaostriti okoljske standarde, kaj šele v ZDA.

Objavljeno
26. maj 2016 17.43
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Ljubljana – Ključna naloga znanstvenikov je prenašanje znanja ljudem in sodelovanje, meni Catherine Tucker iz Univerze na Floridi. V glavnem se ukvarja s posledicami podnebnih sprememb na pridelavo kave v srednji Ameriki, pri čemer ugotavlja, da so tradicionalne skupnosti bolj odporne na krize. Meni, da bi morala pridelava hrane brez pesticidov dobiti več veljave.

Če bi združili vso proizvodnjo kave v državah Srednje Amerike, bi dobili tretjega največjega proizvajalca kave za Vietnamom in Brazilijo. Kot poudarja Catherine Tucker, ki je v Sloveniji predavala na povabilo ZRC SAZU, je pomembno vedeti, da s tega območja prihaja najboljša kava, obenem pa bo to območje med najbolj prizadetimi zaradi podnebnih sprememb. Ne toliko zaradi zvišanja temperatur, bolj zaradi vremenske spremenljivosti. V nižjih predelih, kjer že zdaj gojijo kavo slabše kakovosti, se bodo kmetje morali preusmeriti v kakšno drugo dejavnost.

Kakšna je rešitev za te kmete?

Obstaja več pobud za proizvodnjo kakava, ki je prilagojen na višje temperature. Zgodilo se bo podobno kot v Gani, kjer se že preusmerjajo v gojenje kakava. Vendar je vse zelo negotovo, temperature čedalje bolj nihajo, kar je za kmete v Srednji Ameriki najhuje, pa je to, da že pet let niso imeli normalnih padavin. Več let je bilo vroče in suho, s komaj kaj padavinami med majem in koncem septembra, ključnem obdobju za pridelavo hrane, v nekaj letih pa je bilo padavin preveč. Lani so kmetje poljščine sadili trikrat. Kar je preživelo, je voda odplavila. Ni normalno, da je pet let zaporedoma vreme povsem različno. To se ne dogaja le v Srednji Ameriki, posledice vremenskih sprememb čutimo tudi v ZDA.

             Pridelavo kave zmanjšuje vremenska spremenljivost. Foto Tomi Lombar/Delo



Bo kave res zmanjkalo že v prihodnjih nekaj letih?

Verjetno bodo kavo ponekod še lahko gojili, zlasti v višjih legah, v dolinah pa najverjetneje ne več. Tako sicer prihaja do konflikta med kmeti in politiko boja proti podnebnih spremembam, saj deževni gozd, ki pogosto pomeni vir vode za skupnosti, spreminjajo v plantaže kave. Če posekaš deževni gozd, ki edini ni odvisen le od padavin, saj kondenzira tudi vodo iz oblakov in megle, in tam posadiš kavo, ustaviš dodaten vodni krog, ki bo zaradi podnebnih sprememb najverjetneje še zelo pomemben.

Vse je torej povezano.

Ljudje smo kar dobri pri ugotavljanju vzorcev vremena na lokalni ravni, vendar se vse spreminja, poleg tega pa je, tudi za znanstvenike, zelo težko napovedati, kaj spremembe pomenijo globalno. Spremembe, ki se dogajajo, ne spadajo v okvire normalnega.

Zelo rada imam kavo, zato me zanima, kaj se dogaja z njo. Morda še večje skrbi kot vreme povzroča dejstvo, da je kava tržno blago. Naš sistem predpostavlja, da tekmujemo med sabo. A kako lahko primerjaš vrednost ekosistemskih storitev, kot je reka iz ledenika ali voda iz deževnega gozda? Vrednost lahko zares dojamemo, ko tega ni več.

Vedno več je poskusov vrednotenja ekosistemskih storitev. A to ni zelo določno zajeto niti v poročilih Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC).

Poročila IPCC so konsenz med strokovnjaki in med vladami. Znanstveniki so že po naravi previdni, zato vedno pravijo, da potrebujejo več podatkov in več časa. Vedno so kakšne spremenljivke, o katerih ne vemo dovolj. Še nedavno znanstveniki niti niso sodelovali med sabo, tako so meteorologi raziskovali ozonsko luknjo, niso pa se posvetovali s kemiki in fiziki, kar bi prineslo rezultate hitreje. Zdaj pa sodelujejo, vendar je rezultat še vedno le opozorilo. Posebej v ZDA je pritisk ekonomskih elit na vlado tako močan, da so tudi ta opozorila še bolj blaga, kot bi morala biti. Že tri leta zapovrstjo je arktični led manj obsežen kot preteklo leto, kar se dogaja deset do 15 let prej, kot so predvideli v najbolj ekstremnih modelih. Kaj nam to pove? Znanstveniki nočemo strašiti ljudi, nočemo izgubiti financiranja, na drugi strani pa vemo, da imamo problem.

            Pritisk ekonomskih elit je premočan, pravi Catherine Tucker. Foto Uroš Hočevar/Delo



Se mali kmetje tudi kdaj obrnejo proti naravi v iskanju hitrih dobičkov?

Včasih je slaba letina, včasih kdo zboli in družine lahko tudi uničijo naravno okolje, da bi preživele. Vendar kmetje, s katerimi delam, v glavnem ne uporabljajo kemikalij, ker taka kava doseže višjo ceno na trgu, vedno več pa se jih tudi zaveda, da pesticidi škodujejo zdravju. Poleg tega lahko na majhni plantaži kave gojijo tudi drugo hrano. Če je letina kave slaba, lahko preživijo tudi s to hrano in še nekaj zaslužijo. Veliko skupnosti se tako odloča, da združuje dejavnosti, denimo gojenje kave, vzrejo živine, pridelavo hrane in upravljanje gozda, kar dela pokrajino mozaično. To je lahko zelo trajnostnen sistem, v nasprotju z velikimi enokulturnimi plantažami, ki so brez gozda in z onesnaženo vodo. Vendar če ljudje ne morejo do zemlje, ki jo potrebujejo, če gre ekonomika po zlu ali gre čez njihove površine orkan in vse odnese, se ne da veliko narediti.

Kaj lahko naredimo, da pomagamo, je morda odgovor pravična trgovina?

Pravična trgovina, organska in permakulturna pridelava pomagajo pri ohranitvi okolja in tudi pri ohranitvi ekosistemskih storitev, preprečujejo erozijo prsti, zmanjšujejo uporabo kemikalij, pridelovalci dobijo več za svoj pridelek na mednarodnem trgu. Ena od težav s pravično trgovino je, da je premalo ljudi za organsko kavo pripravljenih plačati več. Če kmetje, ki vložijo veliko truda in tudi denarja za certifikat za organsko pridelavo, ne dobijo kupca za malce dražjo kavo, tega sistema ne morejo ohraniti. Poznam več kmetov, ki so opustili organsko pridelavo, ker niso dobili kupca. Potrošniki imamo dejansko ključ do sprememb. Nesrečna okoliščina na trgu kave je to, da vedno obstajajo velike količine zelo poceni kave. To je kava velikih proizvajalcev, ki jih zanima količina, ne kakovost. Ne mislim, da bi to moralo izginiti, morali pa bi odpraviti s tako proizvodnjo, povezano z izkoriščanjem ljudi in uničevanjem okolja. Poceni kava ima veliko posrednih stroškov.

Ti stroški bi morali biti vključeni v ceno, pa takih razlik ne bi bilo več.

Morali bi biti vključeni. Za zdaj pa velja, če si lahko privoščiš, kupuj organsko kavo, dobro kavo. Pri tem ne mislim na kavo iz Starbucksa. Starbucks sicer ni slab, postavil je pravila za zaščito delavcev, čedalje več kave je pridelane v permakulturi, reciklirajo odpadke. Vendar njegov standard velja za nekaj velikih proizvajalcev, saj bi sodelovanje z nekaj sto malimi dobavitelji stalo precej več. Poleg tega hočejo nekaj zaslužiti tudi njegovi delničarji. Boljši so od večine družb, ki se ukvarjajo s kavo, vendar so daleč od standardov pravične trgovine, le pet do osem odstotkov njihove kave jih dosega, ljudje pa verjamejo, da to velja za vso njegovo kavo.

Kakšne organizacije pridelujejo najboljšo kavo?

Majhne lokalne kooperative, 30 do 100 ljudi, ki bodo pravično razdelile prihodke, vsi bodo preživeli. Če pa gre Starbucks do enega velikega proizvajalca, bo dobiček zadržal en človek. Ko so slabi časi, se skupnosti bolje znajdejo, ker znajo sodelovati, otroci so bolj zdravi. Kupec kave bi se moral tega zavedati.

Bi moralo na skodelici pisati, katere kemikalije lahko vsebuje kava v njej?

To bi res rada videla, saj analize kavnih zrn kažejo, da so v njih ostanki pesticidov. Če je kava certificirano organska, pesticidov v kavi ni.

Vsako leto več ljudi zahteva te oznake na vseh izdelkih, posebej pa na hrani in kozmetiki.

To bi rada videla na vsakem pakiranju hrane. Če bi morali delati analize za vsak zavoj hrane, bi to veliko stalo, napisati, da to živilo verjetno vsebuje te in te kemikalije, pa bi bilo poceni. Vendar bi gotovo imelo velik učinek.

        Na zavoju hrane bi moralo pisati, katere kemikalije lahko vsebuje. Foto Uroš Hočevar/Delo



V Evropi je veliko bojazni, da se bodo okoljski standardi znižali na raven ameriških, če potrdimo TTIP. Kaj menite o tem?

Ljudje, ki so predani lokalnemu prehranskemu sistemu, vedo, da je več služb in več zdravja povezanega s pridelavo hrane brez kemikalij, ljudje bi poleg tega dobili boljšo in bolj zdravo hrano. Nekaj stvari bi bilo bolj zapletenih, vendar monokulturna polja, velika 100 hektarov, ne morejo biti prihodnost. Čisto vsi škodljivci, ki imajo radi to poljščino, bodo prišli tja, zato je treba uporabiti ogromne količine kemikalij. Organska pridelava hrane pa se mora ljudem splačati, ne govorimo le o običajnem vrtu. Spremeniti moramo ekonomsko-ekološki sistem, kar je velika naloga. Ljudje se zelo počasi učimo. Če se odločimo, da bomo delali skupaj, lahko naredimo velike stvari, lahko uničimo planet, lahko pa krenemo na pot trajnostne prihodnosti. Verjamem, da je to mogoče.