Genska pestrost živalskih pasem v kmetijstvu upada in nič drugače ni z medonosnimi čebelami. Lokalne podvrste, v Sloveniji je to kranjska sivka, izpodrivajo uvožene tujerodne in križanci, ki so manj prilagojeni na spremenljivo okolje. Da bi ohranili in okrepili vzrejo lokalnih podvrst medonosnih čebel, so na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS) začeli izvajati ambiciozen mednarodni projekt.
Končni cilj projekta BeeConSel je uvesti nadzorovano parjenje pri družinah medonosne čebele, ki bo prilagojeno lokalnemu okolju in razmeram. Ta korak je namreč ključen za ohranitev lokalnih podvrst medonosnih čebel. Te so v določenem lokalnem okolju bolj primerne za čebelarjenje, saj se bolje odzivajo na različne izzive. Prav tako imajo potencial, da je njihova vzreja dolgoročno bolj ekonomična kot vzreja uvoženih tujerodnih podvrst, je povedal koordinator projekta
Janez Prešeren.
Kmetijski inštitut je vodilni partner projekta, v katerem sodelujejo še Norveška čebelarska zveza, Švedska univerza kmetijskih ved ter raziskovalni podjetji iz Severne Makedonije in Hrvaške. Projekt bo trajal 39 mesecev, za aktivnosti je na voljo 1,8 milijona evrov.
Na področju projektnih partnerskih držav so avtohtone tri podvrste medonosne čebele: kranjska čebela (Slovenija, Hrvaška), makedonska čebela (Severna Makedonija) in črna čebela (Norveška). Ta ima status ogrožene podvrste. Makedonska čebela še ni ogrožena, vendar jo čebelarji pogosto prezrejo in posegajo po agresivneje promoviranih čebeljih podvrstah oziroma križancih. Kranjska čebela, avtohtona v Sloveniji in Hrvaški, je v Sloveniji sicer zaščitena z aneksom k pristopni pogodbi naše države k EU, vendar ji tako pri nas kot na Hrvaškem grozi nezakoniti uvoz križancev iz zahodne Evrope.
Umetna oploditev matic ali sprememba bioritma
V projektu bodo izvedli študijo različnih načinov nadzora parjenja pri družinah lokalnih podvrst medonosnih čebel in predlagali najprimernejši način za posamezne lokalne razmere. Izkušnje in strokovno znanje bodo črpali iz Norveške in Švedske, pri čemer upajo, da bo prenos znanja stekel tudi v obratno smer. Strokovnjaki Norveške čebelarske zveze so nadzor nad parjenjem uvedli s plemenilnimi postajami na izoliranih območjih in rejskim programom, ki omogoča odbiro čistejših linij, ter s promocijo prednosti, ki jih čebelarjenje z avtohtono črno čebelo omogoča tamkajšnjim čebelarjem.
FOTO: Leon Vidic/Delo
V Sloveniji rejski program za kranjsko čebelo vodi Čebelarska zveza Slovenije v sodelovanju s KIS. Zaradi visoke gostote čebeljih družin in čebelnjakov področij brez čebel ni, zato bo treba pri vzpostavitvi nadzorovanega parjenja poseči po alternativah. Ena možnost je instrumentalna inseminacija matic, druga metoda sprememba bioritma, ki omogoča izlet in parjenje matic in trotov izbranih linij v tistem delu dneva, ko v zračnem prostoru ni trotov, ki niso zaželeni pri parjenju. Matice in troti izletavajo na parjenje popoldne, potem aktivnost preneha. Z metodo spremembe bioritma pa je matice in trote mogoče izpustiti na praho pozneje, pojasni Prešeren.
A problem ni zgolj tehnične narave, poudarja. »Tu je še človeški dejavnik.« Čebelarje je treba prepričati, da čebelarijo in kupujejo lokalne podvrste, vzrejevalce matic v smiselnost uvedbe nadzorovanega parjenja in odločevalce, da pobudo podprejo.
