Ledenodobno zatočišče za bukev
čet, 10.08.2017, 10:00
Ledenodobno zatočišče za bukev
Doživeti prakrajino, pragozd, prapotok pomeni ustaviti 
svoj čas.

Unesco je močna »znamka«, za katero stoji veliko več, kot je videti na prvi pogled. Ni samo čast, priznanje, na katero smo lahko upravičeno zelo ponosni, ampak tudi velika odgovornost in izziv, da bomo znali to dediščino ustrezno predstaviti in tudi ohraniti. In to ni dolžnost le nas, ki smo del »Kočevske zgodbe«, če govorim o dediščini pragozda Krokar, ampak vseh obiskovalcev, ki že ali pa še boste odgovorno (po urejenih poteh, in ne na divje) odkrivali naše najlepše, najbolj neokrnjene in hkrati tudi najbolj ranljive bisere. Le z vašo pomočjo jih bomo lahko ohranili za naše otroke, vnuke in naslednje generacije.

Jutra nad Kolpo so čarobna. Ples meglic spodaj je veličasten! V svoji nepredvidljivosti ustvarjajo slike, ki ganejo dušo in srce. Hkrati se z iste točke lahko zazrem v gozd, pravzaprav pragozd, kjer je doma »mati evropske bukve«, in v meni se nekaj močno zgane.

Področje pragozda Krokar predstavlja namreč ledenodobno zatočišče za bukev in od tod se je po ledeni dobi bukev razširila po vsej Evropi. Pogled v »pranaravo« me opomni, da je naravna dediščina mnogo mnogo starejša od dediščine človeške kulture. Čeprav morda redko pomislimo na to, je to naš izvor. Človek pa − sebičen kakor je − to izkorišča v svoj prid. Ta hip in ne glede na ceno. In našim potrebam ni videti konca ... Jasno, zaradi potrošniškega marketinga. A vsa naša dejanja in odločitve imajo posledice − dobre ali slabe. Te ne potrebujejo potrditve v parlamentu, ampak jih lahko »izvolimo« ali sprejmemo vsak dan znova s svojimi odločitvami − kaj kupujemo, kaj delamo in česa ne.

Ohranjanje narave žal ni ravno prioriteta današnje družbe, mnogokrat je prej ovira, nebodigatreba. Pogosto je zgolj »lepota« glavni razlog, da se neki predel ohrani, čeprav ima za nas povsem drug pomen. Morda res sodobni človek ob stiku z divjino najprej občuti strah, samoto, kaos. Izgubljenost. Ker digitalna realnost in odvisnost od nje postajata čedalje bolj del našega vsakdana, skoraj nimamo več možnosti dotakniti se drevesa, začutiti hlad njegove sence ali mehkobo oblekce iz maha. Občudovanje in čaščenje postaneta le utopija? No, malo karikiram, k sreči vendarle ni vse tako črno in tudi naklonjenost do narave se počasi vrača med ljudi.

Pragozd Krokar Foto: Petra Draškovič Pelc

In čemu sploh imeti nedotaknjene predele, zakaj sploh ohranjati in varovati pragozdove, divje reke? Čemu ves ta navidezno »nepomembni in nekoristni« del sveta, kjer so cikličnost, spremembe in nepredvidljivost še vedno glavni akterji? Čemu ohranjati divjino in njeno biodiverziteto? In čemu dati temu še pečat Unesca?!

Ne le da imamo v takih prakrajinah možnost vpogleda v procese narave in spoznavanja njene modrosti ... Red in čas tukaj tečeta v duhu Isaaca Asimova, ki pravi, da je edina stalnica v življenju sprememba. Doživeti prakrajino, pragozd, prapotok pomeni ustaviti svoj čas, izstopiti z divjega vrtiljaka sodobne potrošniške družbe, ki se neusmiljeno vrti čedalje hitreje. Pomeni dovoliti si doživeti prehode kroženja snovi in energije, čiščenja, cikličnosti dneva in noči, svetlobe in teme, rojstva in smrti.

Vse to pragozd je. Nenehno prerajanje in obnavljanje. Vse to je tudi pragozd Krokar. In še več − tukaj je doma »mati evropske bukve«. In 75 hektarov velik strogi rezervat, ki se je ohranil zaradi naravnih danosti in lege ter zaradi modrosti gozdarjev v preteklosti, ki so v njem videli več kot le bogastvo lesa in zven cekinov.

Tudi zato je pomembno, da se ohrani v svojem divjem, neokrnjenem, naravnem stanju. Namreč, vsakič ko izgubimo del tako dragocenega habitata in biodiverzitete, izgubimo možnost srečanja z divjimi prostoživečimi bitji. Vsako tako srečanje nas po svoje nagovori. In po njem nismo nikoli več isti. Z izgubljanjem prakrajin, divjine izgubljamo tudi možnost spoznavanja sebe v najpristnejših globinah čustvovanja in mišljenja. Izgubljamo del svoje naravne in kulturne identitete, del svojega doma, del svoje prihodnosti. Z izginjanjem divjega, lepega, svetega izgubljamo tudi na duhovni ravni, izgubljamo inspiracijo. Izgubljamo sebe. Je vendarle komu sploh mar za to?

Ko sem to jutro ponovno zrla v tiste meglice nad Kolpo in poslušala šelestenje bukve v krošnjah, se mi je skozi misli sprehodila misel Raoula Slaterja, ki pravi: »Želim si, da bi se samo za trenutek vsi ustavili, globoko vdihnili in pozabili na vse milijone izumetničenih podob, ki smo jih videli. Da bi se vrnili k temu, kar je resnično in pomembno!«


***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.



Ledenodobno zatočišče za bukev

V senci bukve. Foto: Petra Draškovič Pelc

Prijavi sovražni govor