Tiskane izdaje
Posloviti se od avtomobila ni preprosto, zlasti psihično. Čeprav stoji ves teden, ker se pač v službo in po opravkih voziš s kolesom, greš peš ali se usedeš na avtobus, ostane avto nekje zadaj v glavi trdno zasidran. Svojo astro karavan z avtomatskim menjalnikom, staro 18 ali 19 let, sem dal v razgradnjo po vseh predpisih v začetku maja, nekaj mesecev po tem, ko je žalostno umrla klima in za njo še gretje in vse prezračevanje, dokončno obsodbo na novo življenje v drugačni obliki pa ji je dala špranjica v rezervoarju.
Skladišča avtomobilov so vidna od daleč. Foto Borut Tavčar/Delo
Po vsem tem še vedno marsikdaj pogledam proti parkirišču, kjer je ponavadi stala. Potem se sam sebi nasmejim, ni je več tam, ni treba skrbeti, da bo kdo razbil šipo, da jo bo kdo popraskal ali da bo toča vanjo naredila vdolbinice. Ni treba razmišljati o servisih, menjavah gum in tehničnih pa zavarovanjih in vsem drugem.
Ob predaji v razgradnjo je bilo treba seveda plačati odjavo iz prometa, država vzame ob prijavi in odjavi pač svojih dobrih deset evrov. Del vrnjene cestnine pride na račun pozneje, ravno tako nekaj več kot polovica vrednosti vinjete. Vendar vse v tednu ali dveh. Le del zneska za zavarovanje še čakam. Zavarovalničarji so pač prodajalci, prva ponudba je bila, da to kar prenesem na nov avto. Ko sem trikrat ponovil, da vsaj nekaj časa ne bom imel avta, sem izvedel, da moram poslati kopijo odjave iz prometa in razveljavljeno prometno dovoljenje.
Kakšno novo življenje čaka to pločevino in plastiko? Foto Borut Tavčar/Delo
Največ je pravzaprav bilo pomilovanja. »Kaj pa boš zdaj? Poznam tega in tega, ki ti zrihta avto za pravo ceno, bi?« Potem je prišlo delno razumevanje. »V Ljubljani si lahko brez avta, brez težav, razumem, da je avto stal cele tedne. Na vasi pa ne moreš biti brez, včasih so vozili delavski in šolski avtobusi, zdaj nič več.«
Narava je, prevoza naprej pa marsikje ni. Foto Borut Tavčar/Delo
V zadnjem poldrugem mesecu smo spoznali, da je res tako. Naša štiričlanska družina se lahko z vlakom za dobrih 20 evrov odpelje do Celja ali do Divače in nazaj v Ljubljano. Traja sicer bistveno dlje, vendar je brez skrbi, brez avtocestnih zamaškov in cestnih lukenj. Do Celja ali Sevnice ali do Laškega. Do Divače smo doživeli drugačno zgodbo. V Rakeku je bilo treba z vlaka, presedli naj bi se na avtobus do Pivke. Avtobusa pa več kot uro od nikoder. »Železnice skrbijo samo za to, da čim več tovora prepeljejo,« smo slišali. Nekaj turistov z nahrbtniki je bilo povsem izgubljenih.
Pa še nekaj. Še v Postojni se ne da dobiti drugega prevoza, taksist je eden in ne preveč podjeten. Na večini železniških postaj v Sloveniji si tako prepuščen samemu sebi oziroma dobri volji prijateljev, ki te pridejo iskat. Z avtom seveda. To se bo moralo spremeniti, če nič drugega, lahko na vlakih uredijo prostore za kolesa. Vsaj na tistih, ki niso posebej polni.
Do Celja iz Ljubljane ni težav. Foto Borut Tavčar/Delo
Niti enotne vozovnice ne bodo rešile vsega, ob vseh avtih bo težko zagotoviti javni prevoz povsod. Vlada sicer pravi, da bo treba zmanjšati emisije tudi v prometu. Le z električnimi avtomobili to ne bo šlo, sploh če se bo v enem avtomobilu vozil po en človek kot do zdaj. Tudi zato je treba posodobiti železnice, zgraditi drugi tir do Kopra in do Kočevja in progo do ljubljanskega letališča, pa do Planice in še kam.
Kolesa bi lahko odpravila del težav. Foto Borut Tavčar/Delo
Precej izzivov čaka tudi našo družino. Za otroke pobrati na koncu taborjenja je treba najeti avto. Za dopust je mogoč avtobusni prevoz. Vse to in tudi včasih nujen taksi pa kljub vsemu stane precej manj kot lastni avto. Po svetu tudi zato lastnino zamenjuje souporaba oziroma ponudba storitve mobilnosti.
Električna mobilnost se širi, souporaba tudi. Foto Borut Tavčar/Delo
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, iz društva Ekologi brez meja, je prva zagovornica koncepta Nič odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
