Tiskane izdaje
Pogosto je slišati, da slovensko kmetijstvo premalo pridela in bi ga bilo treba intenzivirati, da bi dosegli želeno raven prehranske samopreskrbe. Vendar so njegovi negativni vplivi na naravne vire, biotsko raznovrstnost in raznolikost kulturnih krajin že zdaj preveliki. Kmetijska politika pa še ne spodbuja dovolj dobrih kmetijskih praks.
Kmetijska zemljišča pokrivajo približno 40 odstotkov površja Slovenije, skoraj ga torej ni območja, ki ne bi bilo zaznamovano s kmetijsko dejavnostjo. Najbolj škodljivo kmetijstvo, poleg pozidave in prometa, vpliva na biotsko raznovrstnost. Vrste se zmanjšujejo in izginjajo zaradi dveh procesov: zaraščanja zaradi opuščanja pridelave na kraških in strmih gorskih območjih, še bolj pa zaradi intenziviranja kmetijstva.
To gre prav tako v dve smeri: spreminjanje travnikov v intenzivne njive in intenziviranje travnikov, njiv in sadovnjakov. »Pozno košene cvetoče travnike spreminjamo v močno pognojene travnike, ki se kosijo tudi petkrat na leto, zato na njih preživi komaj kaj.« Pri poljih pa velja, da »večja, kot so, manj je med njimi prostora za mejice in robove, ki omogočajo življenje. In trendi gredo v to smer,« pravi Tomaž Jančar iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.
Vsakih deset let izumre
O slabšanju stanja vrst, katerih življenjski prostor je kmetijska krajina, in habitatnih tipov, ki so vezani na ta življenjski prostor, govori tudi poročilo o okolju v Sloveniji, ki se nanaša na obdobje 2009–2015. Vpliv kmetijstva na biotsko raznovrstnost kmetijske krajine se meri z dvema kazalnikoma: indeksom ptic kmetijske krajine in indeksom kmetijskih območij visoke naravne vrednosti. Prvi je od leta 2008, ko so začeli popisovati ptice kmetijske krajine, padel na 71, kar pomeni, da se je število parov oziroma pojočih samcev zmanjšalo za trideset odstotkov. Populacije travniških ptic v kmetijski krajini pa so se zmanjšale kar za 40 odstotkov. »Vse ptice, ki so v zadnjih 50 letih izumrle v Sloveniji, so izumrle zaradi kmetijstva. Vsakih deset let izumre približno ena ptičja vrsta,« je nazoren Jančar.
Zniževanje stroškov, siromašenje okolja
Drugi indeks, ki govori o stanju habitatov v kmetijski kulturni krajini, kaže sicer dobre rezultate – na območjih z visoko naravno vrednostjo je med 60 in 80 kmetijskih zemljišč v uporabi –, a so po besedah Jančarja zavajajoči, saj se pri njihovem izračunu upošteva delež vseh travnikov v državi, tudi najbolj intenzivnih.
O ohranjanju intenzivnosti kmetijstva poleg večanja hektarskega donosa njiv in sadovnjakov govori tudi bilanca dušika (razlika med vnosom in odvzemom dušika s kmetijskih zemljišč), ki je v obdobju 2009–2015 z nihanji ostala na enaki ravni kot ob koncu 90. let. »Sodobno kmetijstvo poskuša s čim manj stroški pridelati čim več hrane, to pa pomeni siromašenje okolja in narave, ki ni dobro niti za človeka. Zakaj bi imeli velike količine slabe hrane? Zakaj ne bi pridelovali malo manjših količin kakovostne ekološko pridelane hrane?« se sprašuje Jančar.
Vzroka, da ni tako, sta skupna kmetijska politika in njen sistem subvencij, ki po besedah Jančarja nagrajujeje kmete, ki delujejo proti interesom ohranjanja narave. V bitkah za denar, ki ga davkoplačevalci zberemo za kmetijstvo – vsakih sedem let dve milijardi evrov –, vedno zmagajo veliki in kratko potegnejo mali, ki praviloma pridelujejo bolj zdravo in kakovostno hrano. V Sloveniji so zmagovalci veliki intenzivni kmetje na severovzhodu države.
Nevladne organizacije so zato v kampanji Living Land pozvale k radikalni spremembi skupne kmetijske politike po letu 2020. Zavzemajo se za ukinitev prvega stebra neposrednih plačil; v EU se 80 odstotkov denarja iz tega stebra razdeli 20 odstotkom kmetom. »Denar, ki se zliva v kmetijstvo, morajo dobiti tisti kmetje, ki bodo nekaj naredili za naravo in družbo. Ni razloga za podpiranje intenzivnih kmetov, ki delajo tradicionalno in uporabljajo veliko strupov,« je prepričan Jančar.
Živinoreja – glavni vir izpustov iz kmetijstva
Kmetijstvo je tudi vir onesnaževanja zraka in z izpusti toplogrednih plinov prispeva k segrevanju ozračja. Slovensko kmetijstvo prispeva približno deset odstotkov izpustov toplogrednih plinov, kar je podobno kot na ravni EU, izpusti ogljikovega dioksida, ki nastane zaradi rabe fosilnih goriv v kmetijstvu, pa prispevajo še dodaten odstotek.
Največji delež izpustov prispeva živinoreja, s katero se v Sloveniji ukvarja kar 80 odstotkov kmetijskih gospodarstev. Gre za izpuste metana, ki se sprošča iz prebavil rejnih živali in gnojišč, ter didušikovega oksida, ki nastaja med skladiščenjem živinskih gnojil, ter nekaj posrednih izpustov didušikovega oksida, ki je posledica izpustov amoniaka iz hlevov in gnojišč, pojasnjuje Jože Verbič s Kmetijskega inštituta Slovenije.
Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki določa tudi cilje na področju kmetijstva, kot enega od ciljev navaja tudi učinkovitost reje in izboljšanje izkoristka živinskih gnojil, s čimer bi zmanjšali potrebo po mineralnih gnojilih. »Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila programa razvoja podeželja vsebujejo številne zahteve, ki prispevajo k učinkovitejši rabi dušikovih gnojil in zmanjšanju izpustov didušikovega oksida. Na tem področju imamo dolgo tradicijo, saj ukrepi sovpadajo z ukrepi za varovanje voda pred onesnaženjem z nitrati. Več težav imamo na področju učinkovite reje živali in zmanjševanja izpustov metana. Gnojenje na podlagi analiz vzorcev tal in gnojilnih načrtov je postalo splošno razširjeno. Na drugi strani pa je krmljenje živali strokovno preslabo podprto. Krmljenje živali na podlagi rezultatov analiz krme in izračunanih krmnih obrokov izvajajo le najnaprednejši kmetje. Med kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila nam ni uspelo vključiti zahteve za strokovno utemeljeno krmljenje rejnih živali,« pravi Verbič.
Le štirje odstotki kmetij ekoloških
Kljub temu se Verbič ne strinja, da bi bilo zaradi zmanjšanja vpliva na okolje in spremenjenih trendov v prehranjevanju slovenske kmete treba spodbujati k preusmerjanju od živinoreje k rastlinski pridelavi. »Preusmerjanje ne bi bilo smiselno. Približno dve tretjini kmetijske zemlje v Sloveniji pokriva travinje, ki ga lahko za pridelovanje hrane izkoristimo le z živinorejo. Bi pa bilo smiselno porabo žit za prirejo mleka in govejega mesa ohranjati na zmerni ravni. Z večjimi količinami žit v obrokih za prežvekovalce lahko sicer znatno zmanjšamo izpuste metana, a preskrba prebivalstva z rastlinsko hrano bi morala imeti v tem primeru prednost.«
Vpliv kmetijstva na vode pa se kaže v količini vnosa dušika in fosforja. Ta se je v zadnjih 20 letih znatno zmanjšala, a še vedno povzroča težave za človekovo zdravje, navaja poročilo o stanju okolja. Podobno je s pesticidi, katerih ostanki se v preseženih mejnih vrednostih pojavljajo v vodi, pa tudi hrani in krmi. V podzemni vodi v zadnjih letih upadajo, v pitni vodi pa so bili leta 2015 ostanki pesticidov ugotovljeni v več kot 80 odstotkih vzorcev.
Čeprav imamo nacionalni akcijski načrt, ki predvideva zmanjševanje uporabe pesticidov, jih je bilo lani prodanih za deset odstotkov več (1156 ton) kot leta 2015. Poraba je približno za tretjino manjša od prodaje. In čeprav kmetijska politika spodbuja ekološko pridelavo tudi z višjimi plačili za kmetije v obdobju preusmeritve, je ekoloških le dobre štiri odstotke slovenskih kmetij.
