Naravne ujme spravljajo gozdarje v negotovost

Sneg v zadnjih tednih je zamaknil sanacijo gozdov po vetrolomu lani, prihajajo pa podlubniki.
Objavljeno
13. marec 2018 19.52
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Kočevje – Lubadarji že nekaj let izletajo v začetku aprila, na območju Kočevja pa večina v vetrolomu decembra lani podrtih dreves, zlasti smrek, še ni pospravljena. Gozdarji se bojijo tudi novih vremenskih ujm, saj po sanaciji ostajajo nezaščiteni robovi gozda.

Smreke izgubljajo domicil v večini Slovenije. Na območju Kočevja se je sicer kot dobra rešitev pokazalo pogozdovanje s sadikami hrasta gradna in smreke, tak mešan gozd je bolj odporen. Zraven pride še bukev, ki pa je ne sadijo, saj se ta vrsta uspešno širi tudi sama. Nekaj je tudi severnoameriških duglazij, ki so se izkazale kot odporne na žled leta 2014, a gozdarji še niso povsem prepričani, da je to prava rešitev za nadomestitev smreke. Jelko, ki je v Sloveniji nekoč tradicionalno spremljala bukev, pa tudi že napadajo lubadarji, le druge vrste kot smreko.

Smreke je veter preprosto prevrnil s koreninami vred. Foto Borut Tavčar/Delo

»O duglaziji do 2014 ni nihče razmišljal. Zdaj pa bomo spet izmerili, kako uspeva v Brkinih,« pravi Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove. Škode se namreč izjemno povečujejo, po žledu leta 1980 je bilo treba odstraniti 850.000 kubičnih metrov poškodovanega lesa, leta 2014 pa že devet milijonov kubičnih metrov. »Do 2008 ali 2010 ni bilo tako velikih škod, kot se pojavljajo zdaj,« je dodal še Boris Rantaša iz Zavoda za gozdove, in omenil Črnivec leta 2008, pa vse napade podlubnikov v zadnjih letih in vetrolom decembra lani, ki je poškodoval 2,2 milijona kubičnih metrov lesa ter povzročil po vmesnih ocenah za 3,9 milijona evrov škode.

Letos brez žira in želoda?

Bukev je na sončnih območjih kočevskih gozdov že začela poganjati liste. Domen Finžgar iz Gozdarskega inštituta, ki se ukvarja z genetskim nadzorom gozdov, je povedal, da bukev že tri tedne po ozelenitvi cveti. Če v času cvetenja temperatura pade pod ničlo, tudi če le za stopinjo, bukev ne proizvede semen oziroma žira. To se dogaja tudi drugim vrstam, zato čedalje pogosteje zmanjka semen, tudi želoda ali kostanja.

Narava sicer zna poskrbeti tudi za to. Leta 2013, pred žledom spomladi 2014, so bila drevesa polna semen. Zaradi čedalje pogostejših vremenskih ujm, od vetrolomov, žleda, težkega snega, škodljivcev in bolezni, je sečnja v gozdovih dosegla in celo presegla 6,5 milijona kubičnih metrov lesa, kar je po oceni malo manj od letnega prirastka. Mogoče so se tudi zato gozdovi v preteklosti preveč postarali in zato postali bolj ranljivi kot mlajši gozdovi.

Na bukvah že rastejo zeleni listi, kmalu bodo tudi cvetovi. Foto Borut Tavčar/Delo

Po sečnji pa je treba gozdove obnoviti. Zato si gozdarji želijo državno družbo, ki bi prevzela skrb za semenska drevesa in območja, iz domačih semen vzgajala genetsko močne sadike in ne bi bila preveč odvisna od dobička. Mogoče je lahko taka služba financirana iz gozdnega sklada, ki ga predvideva zakon o slovenskih državnih gozdovih.

V slovenskem gozdarstvu imajo verjetno najdaljšo vrsto podatkov o gozdovih v Evropi. V gozdovih vse traja precej časa, dlje kot običajno lahko trajajo evropski projekti in dlje od političnih mandatov. Model gozdarstva je prilagodljivost, poskusijo en ukrep, preverijo posledice, kar lahko vzame tudi 15 let, nato prilagodijo ukrep. V zadnjih letih imajo s tem modelom prvič resnejše težave, saj se razmere tako hitro spreminjajo, da nekaterih ukrepov niti ni mogoče preveriti.

Škoda zaradi divjadi

Gozdarji imajo več preizkusnih območij gozdov. Na določenih območjih preizkušajo, kaj bi se zgodilo z gozdom, če vanj ne bi posegali z nobenim ukrepom. Ugotavljajo, da v pragozdu ni jelke, pa tudi drugega mladja je malo. Edini razlog je divjad, ki pogrize vse mladje, razen bukve in hrasta. Obora sredi pragozda, kamor divjad ne more, ima namreč zelo veliko raznovrstnost drevesnih sadik, od jelk in smrek do javorov. Lovci divjad še hranijo, čemur gozdarji ne nasprotujejo v celoti, saj bi v hujših zimah imeli velike pogine, vendar bi bilo koristno, če bi nekoč ocenili tudi škodo v gozdovih, ne le na kmetijskih površinah.

Tudi zato redčenje gozda vzbuja čedalje več pomislekov. Na Pohorju so z redčenjem jelenom omogočili vstop v gozd in ti so obgrizli več dreves. »Nega za kakovost gozda se spreminja v nego za stabilnost gozda,« pravi Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove. Včasih je to težko, saj ni mogoče v ukrepanje prepričati številnih lastnikov gozdov. Tudi nov sistem oddaje del namesto nekdanjih koncesij ima nekaj slabosti, tako je zelo težko dobiti izvajalce del na strmih in težje dostopnih območjih. Gozdarji se sicer strinjajo, da je bila sprememba sistema nujna.

Bukev in jelko spremljajo tudi genetsko, seveda prvi. Foto Borut Tavčar/Delo