Nenormalni dogodki so nova normalnost

Slovensko kmetijstvo pri prilagajanju na podnebne spremembe zamuja, kar kažejo vse večje ocenjene škode.

sre, 23.08.2017, 09:00
»Nekaterih temeljnih vprašanj se šele dotikamo, na primer kaj sejati in saditi v spremenjenih podnebnih razmerah.«

Letošnja suša naj bi presegla prag za razglasitev naravne nesreče. Če se bo to res zgodilo, bo to že osma naravna nesreča za kmetijstvo v zadnjih desetih letih. Nenormalni vremenski dogodki so nova normalnost, vendar nanje še vedno nismo pripravljeni.

»Pri prilagajanju takšnim dogodkom zamujamo in to se kaže v vse večjih ocenjenih škodah. Zaostajamo pri pametnem gospodarjenju z vodo; ne premakne se pri gradnji vodnih zbiralnikov, niti pri nameščanju namakalnih sistemov. Pomanjkljivo je gospodarjenje s prostorom in tlemi (primerne tehnike obdelave tal, kolobar, ozelenitve ali zasajevanje mejic in ohranjanje teras).

Pri upravljanju kmetij so kot prilagoditev dobrodošle ekološka ali vsaj integrirana pridelava ter podpora območjem z omejenimi dejavniki in podpora raznovrstnosti in nekmetijskim dejavnostim. Pomembno je širjenje znanja, na primer usposabljanje svetovalnih služb o podnebnih spremembah, prav tako ohranjanje genskih virov in inovacije v kmetijstvu – razvoj novih tehnologij, produktov in procesov. Nimamo niti institucij za prilagajanje, kmetje ne jemljejo resno potreb po protitočnih mrežah, niti kmetijsko zavarovanje ne gre v korak s hitrostjo podnebnih sprememb,« pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

Suša, pozeba in škodljivci

Težave v kmetijstvu zaradi posledic podnebnih sprememb so se začele postopoma, nekako po letu 1980 in se počasi, a vztrajno stopnjujejo. Pogosto gre tudi za preplet več dejavnikov, ne le vremenskih, zato so bile vsaj pred katastrofalno poletno sušo leta 2003 deležne le malo pozornosti. Agrometeorološka znanost je nanje slovensko politiko z raziskavo obvestila že leta 1999. Sledile so tudi publikacije za ozaveščanje kmetov in svetovalcev, pove Kajfež Bogatajeva.

Omenja tri največje težave. Prva so vse pogostejše kmetijske suše. V preteklosti so se pojavljale redko, v zadnjih dvajsetih letih pa pogosteje in na celotnem ozemlju Slovenije. Po letu 2000 smo imeli pet kmetijskih suš, ki so prizadele vso Slovenijo in so imele posledice z razsežnostmi naravne nesreče, in šest regionalno razporejenih. Vzrok zanje so bile visoke temperature zraka, ki so pospešile izhlapevanje, in spremenjeni vzorci padavin. »Slovenija zaradi podnebnih sprememb spomladi in predvsem poleti dobiva manj padavin, pozno jeseni pa več. Suše so zmanjšale pridelke in prizadele še zlasti živinorejo zaradi pomanjkanja krme.«

Druga težava postajajo spomladanske pozebe. Ker so zime in zgodnje pomladi vse toplejše, se vegetacija razvije precej prej kot v prejšnjih desetletjih, slana in prodori hladnega zraka pa še vedno nastopijo ob približno istem obdobju kot nekoč. Od leta 2000 je bilo kar devet škod zaradi pozeb. Samo lanska in letošnja, ki sta prizadeli večji del države razen Primorske, sta povzročili za okoli 44 milijonov evrov škode.

Naravne nesreče v kmetijstvu in čebelarstvu v zadnjih desetih letih.

Tretja posledica podnebnih sprememb za kmetijstvo pa je pojav novih škodljivcev, zlasti žuželk, že prisotni pa imajo zaradi višjih temperatur več generacij, kar pomnoži škodo. Takšen primer je množičen pojav podlubnikov zaradi žledoloma ter suše in visokih temperatur leta 2014, ki še vedno uspešno desetkajo smrekove gozdove.

Prepočasno prilagajanje

Za uspešno spoprijemanje kmetijstva s podnebnimi spremembami bi morali imeti načrt tako za prilagajanje tem kakor za njihovo blaženje. Zanimivo je bil kmetijski sektor prvi, za katerega sta bila izdelana strategija in akcijski načrt prilagajanja na podnebne spremembe. Nanašala sta se na obdobje 2010–2011, država njune usmeritve, implementirane v načrt Zagotovimo si hrano za jutri, še vedno upošteva, a »žal so se začeli izvajati le nekateri deli akcijskega načrta in vse skupaj poteka prepočasi«, meni Andreja Sušnik z Agencije RS za okolje. Zdaj se na državni ravni pripravlja strateški okvir za prilagajanje podnebnim spremembam, ki vključuje vse gospodarske sektorje, ne samo kmetijstvo.

Za blaženje podnebnih sprememb v kmetijstvu pa se uporablja kar operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (TGP) do leta 2020. Ta predvideva obvladovanje emisij TGP na ravni do največ pet odstotkov do leta 2020 glede na leto 2005, ob hkratnem povečanju samopreskrbe Slovenije s hrano.

»Plus pet odstotkov, in ne minus, kot bi bilo logično. Že samo to pove veliko o našem odnosu do podnebnih sprememb. Za doseganje cilja bo treba zmanjšati emisije na enoto pridelane hrane. Za to bosta potrebna učinkovitejši prenos znanja v prakso in hitrejše uvajanje sodobnih postopkov kmetovanja z majhnimi emisijami TGP. Ampak še ta načrt se nezadostno izvaja v praksi, čeprav se na papirju dobro sliši. Samopreskrba Slovenije s hrano se prej zmanjšuje kot povečuje, o sodobnih postopkih kmetovanja z majhnimi emisijami TGP pa tudi (še) ni konkretnih rezultatov,« je kritična Kajfež Bogatajeva.

Po njenem mnenju na ministrstvu primanjkuje kadrov, prav tako konkretnih dejanj na področjih prilagajanja ekstremnim vremenskim dogodkom, gospodarjenja z vodo, prostorom in tlemi, upravljanja kmetij v novih podnebnih razmerah, pokrovnosti tal, širjenja znanja, genskih virov in inovacij. »Na splošno imam občutek, da te vlade, pa tudi prejšnje, problem podnebnih sprememb ne gane dosti, saj ne razmišlja niti o zmanjšanju in dolgoročni ukinitvi okolju škodljivih subvencij, kaj šele o nacionalni strategiji povezovanja razvoja države s hkratnim blaženjem in prilagajanjem podnebnim spremembam.«

Brez pravih odgovorov tudi Evropa

Na področju investicijskih podpor se vendarle premika. Država sofinancira postavitev protitočnih mrež in namakalnih sistemov. S prvimi ima svoje nasade zavarovanih že skoraj polovica intenzivnih sadjarjev. Veliko počasnejše je postavljanje namakalnih sistemov, s katerimi sta opremljena manj kot dva odstotka kmetijskih zemljišč. Po letošnji spomladanski pozebi je kmetijsko ministrstvo za marec prihodnje leto obljubilo razpis za sofinanciranje gradnje namakalno-oroševalnih sistemov, s katerimi bo pridelovalcem dalo na voljo 15 milijonov evrov z velikim sofinanciranjem države in Evropske unije.

»Nekaterih temeljnih vprašanj pa se šele dotikamo: kaj sejati in saditi v spremenjenih podnebnih razmerah. So območja, kjer se bo resnično treba spopasti s sušo, kjer bo treba iti v nove sortne sestave in kolobarje,« opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec.

Pri zelenjadnicah je opazen rahel trend povečevanja pridelave v zaščitenih prostorih, ki vsekakor pripomore k manjši ranljivosti. Koliko je to posledica podnebnih sprememb, je težko reči, pravi Kristina Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije. Iz pridelave na prostem v zaščitene prostore se selijo predvsem solate in plodovke (bučke, paprika in paradižnik); skupne pokrite površine pri solati se veliko ne spreminjajo, skupne površine pri paradižniku in papriki padajo, pri bučki pa se povečujejo.

Poljedelstvo se prilagaja večinoma z agrotehničnimi ukrepi, vendar prav tako prepočasi, pojasnjuje Aleš Kolmanič s kmetijskega inštituta. Poleg tega se na vse ekstremne pojave v tej kmetijski panogi ni mogoče prilagoditi, zato ostane le zavarovanje. »Zadnje čase so zavarovanja poljščin na voljo tudi pri nas, a je interes kmetovalcev še zmeraj premajhen, pogosto tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.«

Lastniki trajnih nasadov, ki so vse pogosteje izpostavljeni toči, pozebi, suši in vetru, se proti tem nevšečnostim lahko borijo le s postavitvijo namakalnih, oroševalnih, protitočnih sistemov, težava po besedah Mateja Stoparja z oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo na kmetijskem inštitutu pa je, da ti močno podražijo pridelavo. »Rešitev bi bila višje odkupne cene pridelkov, kar pa je ob sedanji zasičenosti trga s sadjem nemogoče. Samo Poljska je v zadnjih desetih letih nekajkrat povečala pridelavo jabolk in zavzema skoraj tretjino evropske pridelave. Ker niti sama ne more več prodati vseh pridelkov, preplavlja evropski trg z nizkimi cenami jabolk. Veliko jih pride tudi na naše police, in to po veliko nižji ceni od slovenskih jabolk, čeprav so ta rasla v sadovnjaku brez omenjenih dragih zaščit.«

Niti sedanja skupna evropska kmetijska politika dosega rezultatov v zvezi s tveganji, ki so povezani s podnebnimi spremembami. »Vendar v vedno večjem številu evropskih držav prilagajanje podnebnim spremembam postaja zakonska obveza, ponekod so zaradi potrebe po jasnih pristojnostih posebej opredeljene odgovornosti za ukrepanje. Naprednejše države že ocenjujejo napredek pri izvajanju politik in ukrepov prilagajanja, vse pa se srečujejo z izzivi na področju negotovosti pri napovedi prihodnjih sprememb podnebja, robustnosti drugih strokovnih podlag, zadostnosti finančnih sredstev in zahtevne koordinacije med resorji,« pravi Andreja Sušnik.

Prijavi sovražni govor