Tiskane izdaje
Ljubljana – Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) v treh letih ni uspelo določiti višine nadomestila za rabo vode iz vodovodnega omrežja za proizvodnjo pijač, so na gospodarski zbornici (GZS) opozorili predsednika vlade. Podjetja želijo izpolniti obveznost iz zakona, a ne vedo, koliko in kako naj plačajo.
Država izgublja velik del denarja, ker ne določi višine nadomestila, saj so pijačarska podjetja, ki so večinoma tudi v tuji lasti, med večjimi porabniki vode iz vodovoda, poleg tega podjetja kršijo zakon o vodah, ki zahteva plačilo nadomestil. V podjetjih se bojijo, da bo ministrstvo določilo nadomestilo za leta 2016, 2017 in 2018, poleg tega pa zahtevalo plačilo v enkratnem znesku, kar lahko ogrozi njihovo poslovanje. Zato predlagajo vzpostavitev fiduciarnega računa, da bi podjetja lahko sproti izpolnjevala obveznosti.
Na MOP so v odgovor zapisali, da uredba še ni pripravljena ter da »dokler ne obstaja pravna podlaga za določitev načina obračunavanja in odmere dajatve oziroma dokler obveznost plačila ne nastane, tudi sama izvedba plačila obveznosti ni mogoča«. Na vprašanje Dela, kdaj bi uredba vendarle lahko začela veljati in kdaj bodo podjetja lahko plačala svoje obveznosti, so odgovorili, da intenzivno pripravljajo nadaljnje ukrepe po sprejetju izhodišč cenovne vodne politike konec preteklega leta. »V izhodiščih so med rabami opredeljeni tudi okviri za določitev skupne cene vode za proizvodnjo pijač iz različnih naslovov plačil, ki izhajajo iz zakona o vodah,« napovedujejo na MOP.
Predvidena je poenostavitev sedanjega sistema ter vzpostavitev razmerja med uporabo vode za proizvodnjo pijač iz lastnih vrtin (koncesija) in rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz vodovodov (tako imenovana dovolnina). Hkrati bodo spremenili tudi koncesijske formule. »Konec aprila oziroma na začetku maja bo predvidoma potekala medresorska predstavitev ter predstavitev reprezentativnim združenjem. Osnutki uredbe bodo predvidoma do konca poletja pripravljeni za nadaljnje postopke obravnave. Cilj je sprejetje uredbe v drugi polovici leta,« še pravijo na MOP. Plačila za vodno pravico, pridobljeno na podlagi vodnega dovoljenja, naj bi se po novem tekoče izvajala »že« prihodnje leto.
Vodovodi le vrh ledene gore
Podjetja, ki večino vode načrpajo iz lastnih vrtin, imajo za to pridobljeno koncesijo in plačujejo koncesnino, so tudi zaradi take politike MOP precej na slabšem kot podjetja, ki večino vode dobijo iz vodovoda. Leta 2015 je ministrstvo urejalo koncesije, pri tem pa tistim podjetjem, ki so preveč plačevala že več let, določilo vračilo v 30 letih brez obresti, tistim, ki so šele začela plačevati, pa omogočilo obročno brezobrestno odplačevanje z dodatnim popustom.
Nadzor, koliko vode pijačarji načrpajo, je neučinkovit. Foto Ljubo Vukelič/Delo
Računsko sodišče je že leta 2013 omenjalo visoko tveganje nedovoljenih državnih pomoči, ker je nekaj podjetij imelo koncesije in so plačevala koncesnino, več podjetij pa je vodo črpalo brez koncesij in vodnih pravic. Ker plačevanje vodnih pravic ni bilo določeno, »so prejemki države manjši, hkrati pa so nastale koristi za posamezne pravne in fizične osebe, ki jim te dajatve niso bile odmerjene in so jim zagotavljale prednost pred konkurenti«. Ker so pravne osebe, ki jim koncesnin na podlagi zakona o vodah ni bilo treba plačevati, poslovale tudi v mednarodnem okolju, takšne opustitve plačevanja dajatev lahko vplivajo tudi na trg med državami članicami, je opozarjalo računsko sodišče in izgubo države ocenilo na 25 milijonov evrov na leto.
»Tudi v tem trenutku nismo v enakopravnem položaju z drugimi na trgu, saj tisti, ki plačujemo koncesnine, plačujemo ene najvišjih cen v EU, tisti, ki bi morali plačevati vodo na podlagi vodnih dovoljenj, pa jim država sploh ne zaračuna rabe vode,« opozarjajo v Drogi Kolinski. Veliki porabniki vode so poleg pijačarskih podjetij sicer še gradbeniki, kmetijci, upravljavci kopališč in drugi.
Zaslužek brez črpanja vode
Koncesnina za vodo iz lastne vrtine stane tudi 12 evrov za kubični meter (to je tisoč litrov), nadomestilo za vodo iz vodovoda pa dober evro. Nekateri poznavalci tako sumijo, da pijačarska podjetja porabijo več vode iz vodovoda, kot bi rada priznala. Podatki o načrpani vodi kažejo, da nobeno podjetje ne dosega količin, ki jih dovoljujejo koncesije. Skupaj bi po koncesijah na leto lahko načrpali 3,6 milijona kubičnih metrov vode, uradno pa je načrpajo 356.241 kubičnih metrov. Po mnenju poznavalcev gre delno tudi za prikrivanje podatkov, kar pa bi na MOP lahko preprečili s tem, da bi koncesnine nastavili na dovoljene količine načrpane vode, ne na količine prodane vode. Tako bi podjetja, ki zdaj uradno sploh ne črpajo vode, lahko zamenjala podjetja, ki bi vodo znala spraviti v promet.
»Država dejansko nima ustrezne politike izrabe vode, saj nas šest proizvajalcev plača 99,99 odstotka vseh koncesnin, vodna dovoljenja se ne zaračunavajo, na trgu pa je podeljena kopica koncesij, kjer imetniki koncesij ne plačajo niti centa ali pa samo minimalne zneske,« pojasnjujejo v Drogi Kolinski.
Nekatera podjetja znajo zaslužiti, čeprav ne črpajo vode. Stanislav Pšeničnik, direktor in lastnik družbe Hotel Sava Rogaška, se je januarja tako pohvalil, da je lani po svetu prodal 200.000 steklenic mineralne vode pod blagovno znamko Roi. Uradni podatki za izračun plačila koncesnine pa kažejo, da je lani v Rogaški Slatini načrpal točno 3,72 kubičnega metra naravne mineralne vode in z njo zaslužil 7992,11 evra. Kako je s 3720 litri napolnil 200.000 steklenic, je na meji čarodejstva, pravijo v drugih podjetjih, takega ekonoma bi vsi takoj zaposlili. Država pa je pred kratkim družbi Hotel Sava Rogaška odvzela koncesijo, saj vode iz istega vira ni mogoče prodajati pod dvema blagovnima znamkama (še Donat Mg, ki ga prodaja Atlantic Group), Pšeničnik pa zdaj zaradi tega toži državo za 26 milijonov evrov.
Drogo Kolinsko bo koncesija za črpanje donata za preteklo leto stala 456.744 evrov. Porabili so okoli 47.203 kubičnih metrov vode iz vrtin, iz katerih plačujejo koncesnino. Koncesnina za Donat Mg znaša 11,86 evra, za Tempel 5,95 evra, za pijače pa 6,46 evra na kubični meter. Državi plačajo koncesijo in vodno povračilo za vodo iz lastnih zajetij ter povračilo za vodo iz javne vodooskrbe.
Koncesije za vodo so v Sloveniji najdražje, pravijo v Radenski. Foto Jože Pojbič/Delo
Vodno dovoljenje je izdano za vodovod za 80.000 kubičnih metrov za tehnološko vodo, porabili so 62.269 kubičnih metrov. Za vodo za tehnološke namene iz vrtin imajo dovoljenje za 25.000 kubičnih metrov, načrpali so pa 11.193 kubičnih metrov. Vodno povračilo je znašalo 11.844 evrov.
»Vodno dovoljenje pa naj bi znašalo približno 0,1 evra za kubični meter in bi torej znašalo do 7300 evrov,« še dodajajo v Drogi Kolinski. Nadomestilo za porabo vode iz vodovoda poslovanja Droge Kolinske tako ne bi ogrozilo, saj plačujejo največ za koncesijo, ki so jo do zdaj po metodologiji države preplačali za 2,2 milijona evrov, glede na konkurenco pa za še poldrugi milijon evrov več, in bi v primeru državi predlagali pobot.
Koncesije med najvišjimi
»Glede koncesij in s tem povezanimi dogajanji smo v Radenski in Kofoli razočarani, predvsem zaradi nejasnih in dolgotrajnih postopkov. Država nam je za nekatere vrtine že izdala koncesijsko odločbo, za druge vrtine pa na odločbe še vedno čakamo. Kakšni bodo skupni stroški koncesij, lahko le ugibamo. Dejstvo pa je, da vse višje koncesnine slovenske proizvajalce pijač vse bolj postavljajo v položaj, ko preprosto ne moremo konkurirati drugim evropskim proizvajalcem pijač,« pravijo v Radenski in dodajajo, da nikjer drugje nimajo tako visokih koncesijskih dajatev kot v Sloveniji, zato se lahko zgodi, da bo kakovostna slovenska voda za domačega kupca postala predraga in bo prisiljen poseči po manj kakovostnih vodah in pijačah iz tujine. To lahko paralizira ves razvoj, investicije in načrte zaposlovanju v lokalnem okolju, hkrati pa je tudi slab signal za tuje investitorje.
V Drogi Kolinski še opozarjajo, da je bila decembra leta 2014 v uradnem listu objavljena nova formula, po kateri bi višina koncesnine znašala dva evra za kubični meter prodane količine mineralne in namizne vode ter brezalkoholnih pijač, vendar država koncesnino še vedno odmerja po stari formuli.
