Podpreti je treba kmetije, ki delajo z naravo, ne proti njej
V EU vsak dan vrata zapre več kot tisoč kmetij. Razlog je politika kmetijskih subvencij, ki daje prednost industrijskemu kmetijstvu pred majhnimi kmetijami, ki delajo z naravo, ne proti njej. Če ne bomo spremenili sistema subvencij, bomo izgubili še več dobrih kmetov in ne bomo mogli omejiti vpliva podnebnih sprememb in padca biodiverzitete, meni sopredsednik Evropske zelene stranke, evropski poslanec in ekološki kmet Thomas Waitz.
Na eni strani so kmetije, ki pridelujejo hrano in ob tem skrbijo za dobro zemljo, čisto vodo, ohranjene gozdove in podnebje, na drugi pa industrijski kompleksi, ki sledijo zgolj poslovni logiki; uvažajo krmo iz tretjih držav, z njo hranijo živali, njihovo meso pa izvažajo, je dualnost evropskega kmetijskega sistema na posvetu v organizaciji zelene stranke Vesna, ponazoril Waitz.
Kmečki protesti, ki so se zadnje mesece zvrstili v skoraj vseh evropskih državah, imajo enotno zahtevo: pravično plačilo za delo, ki ga kmetje opravljajo. Tega jim odžira nelojalna konkurenca, ki jo dopušča EU z uvozom poceni hrane iz tretjih držav, kjer proizvajalcem ni treba upoštevati tako strogih pravil, kot veljajo za evropske kmete, razen higienskih standardov. Potem obstaja še konkurenca znotraj EU: majhna kmetija na Nizozemskem je velika v primerjavi z avstrijsko ali slovensko, vendar skupna kmetijska politika obe obravnava enako, je opozoril Waitz.
Subvencije podpirajo industrijsko kmetijstvo namesto sonaravnega.
Trgovske verige imajo preveliko pogajalsko moč.
Zaradi zelenega zavajanja kupci ne verjamejo več v ekološko pridelavo.
Protesti kmetov so upravičeni, saj so razmere »alarmantno slabe«, vendar pa dajejo napačno sporočilo, ocenjuje Uroš Macerl, sopredsednik Vesne in ekološki kmet. Razume upor kmetov proti prostotrgovinskim sporazumom, ki omogočajo uvoz hrane, ki ni pridelana pod enakimi pogoji kot v EU, ne pa tudi protestov proti evropskemu zelenemu prehodu. Nasprotovanje temu bi pomenilo še večjo industrializacijo kmetijstva in še večje obremenjevanje okolja. Naše prednosti pa so v kakovostni ekološki lokalni hrani, je poudaril.
V Sloveniji imamo v povprečju zelo kakovostno hrano, naše kmetovanje pa je veliko bližje sonaravnemu kot v večini evropskih držav, je prepričan Macerl. »Ko bomo to znali ceniti in izposlovati drugačne pogoje in podpore v evropski kmetijski politiki, bomo mogoče lahko tudi mi preživeli. Evropska kmetijska politika nas postavlja na skupni imenovalec z državami, s katerimi ne moremo tekmovati.«
Tudi predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice Roman Žveglič je poudaril, da ima EU skupno kmetijsko politiko, a ogromno različnih kmetijskih politik. Mali ne morejo konkurirati velikim, a so pri prodaji postavljeni pred iste pogoje. Kmetijske subvencije ne morejo izenačiti teh razlik. Do nizozemskega ali belgijskega kmeta Žveglič nima »sočutja«, saj je slovensko kmetijstvo okolju veliko bolj prijazno. Subvencijske vloge odda okoli 54.000 kmetij, 45.000 jih je manjših od desetih hektarov, hribovska kmetija pri tolikšni velikosti ne more biti konkurenčna, je ponazoril.
Ustaviti nepoštene poslovne prakse trgovcev
Večina hribovskih kmetij je majhnih in brez ekonomskih podpor ne more preživeti, je potrdila Irena Orešnik, predsednica združenja hribovskih in gorskih kmetov. Doslej je obstoj teh kmetij temeljil na ljubezni do kmetovanja, a od prihodnjih generacij ni mogoče pričakovati zgolj tega. Slovenija se bo po njenih besedah morala odločiti, ali bo hribovskega kmeta podprla še pri drugih funkcijah, ki jih zagotavlja. Kritična je do sistema podpor za ekološko kmetijstvo, ki so usmerjene v »plačevanje obdelave« zemlje »brez pridelave« hrane. Opozorila je tudi na zeleno zavajanje, zaradi česar kupci ne verjamejo več v ekološko hrano. Ob tem je poudarila, da bo dobre hrane vedno manj.
Da bomo državljani lažje prišli do dobre hrane, pridelovalci pa bodo zanjo pravično plačani, je treba ustaviti nepoštene poslovne prakse trgovskih podjetij, je poudaril Thomas Waitz. Rešitve vidi tudi v razvoju neposredne prodaje, vzpostavitvi meril transparentnosti za kupce (pri ekološki hrani ta že veljajo) in več lokalne hrane v javnih zavodih.
Roman Žveglič je bil prav tako kritičen do pogajalske premoči trgovskih verig, ki za oglaševanje namenijo več denarja, kot ga je letno na voljo za skupno kmetijsko politiko. Prodaja na domu po njegovih besedah ni primerna za vse kmete, glavno rešitev vidi v povezovanju. Uroš Macerl je kot rešitev, ki se kmetom ponuja, omenil registracijo dopolnilne dejavnosti, vendar je opozoril, da ta kmetu prinese še več administrativnega dela in nova davčna bremena, ki izničijo višjo maržo zaradi izločitve posrednikov.
