Tiskane izdaje
Ljubljana – Državni svet je pred poldrugim letom po posvetu soglasno sprejel sklep, da je treba dopolniti ustavo, s čimer bi postali vodni viri javno dobro, preskrba z vodo pa javna služba. Vlada Alenke Bratušek je razpadla 14 dni prehitro, zdaj pa zadeva miruje.
»Vlada nam je zagotovila, da postopek za dopolnitev ustave še vedno teče. Bistveno je, da znova odprejo to javno razpravo. Državni svet sam ne more naložiti državnemu zboru, naj sprejme zakon, lahko le predlaga. Zakon o spremembi ustave mora sprejeti parlament z dvetretjinsko večino,« pravi Stevo Ščavničar, pobudnik predloga za vpis pravice do vode in komunalne ureditve kot temeljne človekove pravice v ustavo.
Za uspeh pobude za zaščito vodnih virov in preskrbe z vodo pred privatizacijo z ustavo je Ščavničar hvaležen tako medijem kot posameznikom, ki so se na dvoumne signale iz evropske komisije pred dvema letoma burno odzvali, državljani EU pa so proti privatizaciji vodnih virov množično podpisovali peticijo. »Na začetku smo naleteli pri vladi na kar nekaj nasprotovanj, a se je s pritiskom državljanov to spremenilo. Ko je politikom postalo jasno, da je velik del javnosti na strani zaščite vodnih virov, je postala tudi podpora vlade tako rekoč soglasna,« še pojasni Ščavničar.
Zdaj bo počakal do konca pomladi, in če z vlade ne bodo prišli nobeni novi signali, da je naklonjena zapisu nove temeljne človekove pravice v ustavo, bo državni svet po Ščavničarjevi napovedi znova sprejel enak sklep kot pred poldrugim letom. Medtem so namreč javnost razburila pogajanja o prostotrgovinskih sporazumih z ZDA (TTIP in TISA), ki vse dosežke boja državljanov EU proti privatizaciji javnih storitev znova ogrožajo. »To bo strahoten pritisk na politiko, sporazume morajo potrditi vse države EU. Predstavljajte si, da ostane od nasprotnic zgolj Slovenija, ki bo po analizah imela od sporazumov le škodo. Kjer je v igri veliko denarja, so pritiski uradni in tudi manj uradni,« se boji Ščavničar.
Strah pred korporacijami
Glede na to, da bi že zapis pravice do vode in preskrbe z njo v ustavo potegnil za sabo spremembo vrste zakonov, poleg tega pa bi se odprla še razprava o morebitnih drugih predlogih za spremembo ustave, Ščavničar meni, da bi zaradi nevarnosti prostotrgovinskih sporazumov v ustavi kazalo zavarovati še slovensko kulturno in naravno dediščino. »Pogajanja me vsekakor skrbijo, voda je le ena od podmnožic težav. Rast BDP je manj pomembna kot blaginja ljudi, sporazumi pa dajejo poudarek le rasti BDP in dobičkom. Če dobiček poberejo korporacije, ljudje od vsega skupaj nimamo nič. Te razprave bi morale biti javne,« meni Ščavničar.
»S tem, ko smo se odpovedali idealu enakosti, naj bi utrjevali ideal svobode, ki se je prodajala kot demokracija, tržna ekonomija in človekove pravice. Toda vse to se je zreduciralo zgolj na podelitev svobode manjšini, da je lahko pokradla narodovo lastnino. Obstoji le ena svoboda, svoboda kapitala in prostega trga. Tudi država je na trgu. Neoliberalizem je v stalni vojni proti skupnemu dobremu ljudi, za vsako ceno ga poskuša privatizirati. Pri tem celo nesreče zlorablja kot tržno priložnost ali pa jih sam povzroča. Najprej povzročijo poplave, potem osušijo pokrajino in izpraznijo podtalnico, da lahko potem žejnim prodajajo vodo. Zdaj je konkvistadorski pohod korporacij usmerjen v privatizacijo vsega, kar je še državna, javna ali skupna lastnina. Začenjajo se bitke za bivališča, ogrevanje, komunikacije, izobrazbo, zdravje, hrano in vodo,« pa je oster neodvisni raziskovalec Anton Komat.
Voda je javna pravica
Začelo se je ravno s poskusom privatizacije vode, sledil je poskus privatizacije semen, promocija gensko spremenjenih organizmov, na koncu so prišli na vrsto prostotrgovinski sporazumi. »Leta 2012 je bil zasnovan predlog direktive EU o privatizaciji vodnih virov, ki naj bi jo marca 2013 sprejel evropski parlament. Predlog je bil prikrit kot 'liberalizacija preskrbe s pitno vodo, razvoj in modernizacija javnih storitev, krepitev notranjega trga EU in ustvarjanje novih delovnih mest'. Ker so imeli vsi dosedanji poskusi privatizacije katastrofalne posledice za ljudi, je v Evropi zavrelo. Javnost je skočila na noge in v protestni peticiji zbrala skoraj tri milijone podpisov, v Sloveniji več kot 20.000. Dovolj, da je Bruselj umaknil predlog direktive. Soglasje Slovenije je prispevalo kar ministrstvo za finance, naši evropski poslanci pa so molčali kot grob. Aktivisti smo s pomočjo državnega sveta sprožili pobudo državnemu zboru za spremembo ustave, v katero bi zapisali: 'Voda in komunalna ureditev sta človekovi pravici. Voda je javna in skupna dobrina vseh državljanov.' Zaradi razpusta državnega zbora pa spremembe ustave ni bilo. Akcijo bomo seveda nadaljevali,« pravi tudi Komat.
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj v svoji novi knjigi Planet Voda, kjer je življenjski pomen vode pojasnjen v celoti, med drugim opozarja, da je voda vir življenja, lahko pa postane tudi vir zaslužka in celo bogastva za posameznike. »Na svetu obstajajo velike gospodarske družbe ali korporacije, ki z vodo že ustvarjajo ogromne dobičke. Pred štirimi leti je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo o človekovi pravici do vode, ki poleg vode, namenjene pitju, kuhanju in uporabi v gospodinjstvu, vključuje sanitarno vodo. V praksi, kjer milijarda svetovnega prebivalstva nima dostopa do pitne vode, pa se uveljavljajo tudi povsem drugačni pogledi na vodo kot javno dobro,« pravi Kajfeževa.
Medtem se mnoge organizacije zavzemajo za javno pravico do vode, za veliko ekonomistov pa je ta živilo, ki mora imeti svojo ceno. »S tako logiko multinacionalke že leta uspešno prodajajo ustekleničeno vodo,« pravi Kajfeževa in dodaja, da je prva naloga izobraževanje o pomenu vode. Slovenija je z vodo bogata in tako mora tudi ostati.
