Tiskane izdaje
Število kaznivih dejanj nezakonitega čezmejnega pošiljanja odpadkov se hitro povečuje. Lani so bila evidentirana štiri, v letošnjem letu doslej že šest. Da bi povečala dobiček, se v nezakonit posel z odpadki podajajo tudi podjetja, ki se z njihovim zbiranjem, predelavo in prevozom ukvarjajo zakonito.
Večina primerov tovrstne ekološke kriminalitete je še sporadičnih in ne kaže neposredno na določeno podjetje, pove višji kriminalistični inšpektor specialist z generalne policijske uprave Benjamin Franca. Tudi število kaznivih dejanj se zdi majhno, vendar ima en primer za seboj lahko večjo količino odpadkov oziroma več pošiljk, ki so med seboj povezane. Realni obseg nezakonite trgovine z odpadki v Sloveniji je po besedah France težko oceniti. Na ravni EU ta dosega dobiček trgovine s prepovedanimi drogami, ki znaša okoli 12 milijard evrov.
Slovenija izvoznica in tranzitna država
Slovenska policija se je s problematiko nezakonitega trgovanja z odpadki intenzivneje začela ukvarjati leta 2008, ko je tudi EU močneje zagrizla vanjo. Letos jo je Europol določil celo kot prednostno nalogo aktivnosti v okviru boja proti organiziranim oblikam kriminala. Poleg policije se v nadzor in preiskovanje nezakonitega trgovanja vključujeta tudi finančna uprava in inšpekcija za okolje.
Slovenija v nezakoniti trgovini z odpadki nastopa v dveh vlogah. Kot povzročiteljica in izvoznica odpadkov ter kot tranzitna država. Skoznjo potujejo odpadki iz Francije, Italije in Španije, ki so namenjeni proti vzhodu Evrope (Romuniji, Bolgariji, Ukrajini, Belorusiji), prek Luke Koper pa na Kitajsko in v druge azijske države. Večji del nezakonitih pošiljk predstavljajo komunalni odpadki, pošiljk z nevarnimi odpadki je manj. Večina pošiljk, ki jih obravnava kriminalistična policija, je opredeljenih za obdelavo, dodelavo in recikliranje, le manjšina jih gre v sežig.
Skrivanje za uradnimi dokumenti
»Večina nezakonitih pošiljk se skriva za uradnimi dokumenti, ki pa ne ustrezajo odpadku, ki se prevaža,« glavno težavo pri preiskovanju teh kaznivih dejanj navaja Franca. Dokazovanje je zahtevno tudi zato, ker se večina pošiljk odpadkov preiskuje za nazaj. »Odkrijemo eno nezakonito pošiljko, zatem pa ugotovimo, da je v zadnjih treh mesecih potovalo 45 tovornjakov z istovrstnimi odpadki.« Tisti, ki odpadke pošilja, in oni, ki jih prejema, sta povezana z denarnim tokom, zato nikomur ni v interesu, da policiji kaj pove. Iskanje kršiteljev dodatno zapleta veliko število posrednikov med povzročiteljem in prejemnikom, s čimer se prikrije dejanski izvor odpadkov.
V preiskavah se poskušajo kršitelji otresti krivde z izgovori, da so se zmotili pri klasifikaciji odpadka, da so na tovornjak priključili napačen priklopnik ..., našteva Franca. Pri nadzorih pa nezakonite pošiljke poskušajo zakriti na različne načine. Najbolj klasičen je, da nedovoljene odpadke položijo na dno tovora in dovoljene na vrh. Pogosto tovornjaka tudi ne označijo s tablo za prevoz odpadkov (črka A).
Nenavadno strpna Evropa
Učinkovitejše preganjanje nezakonitega trgovanja z odpadki zavirajo tudi številne sistemske pomanjkljivosti. Kriminalistična policija nima vpogleda v podatke o količinskem izvozu odpadkov, zato se ne more »ciljno usmeriti v pošiljatelje ali izvoznike. Ministrstvo za okolje in prostor te podatke sicer zbira in izdaja soglasja za izvoz, vendar se ta nanašajo na prevoznika ali pošiljatelja odpadkov iz Slovenije in daljše časovno obdobje, ne na določeno podjetje in natančno določen dan izvoza.« Manjkajo tudi podatki o odpadkih, ki se prevažajo čez Slovenijo.
A to ni le težava naše države. Potrebovali bi strožjo evropsko zakonodajo, ki bi omogočala boljše sledenje toku odpadkov, meni Franca. »Evropa je strpna do trgovanja z odpadki, saj se z njim znebi svojih odpadkov. Velike težave pa bodo nastale v prihodnjih letih, saj je Kitajska za leto 2018 napovedala, da ne bo več sprejemala odpadkov iz drugih držav.«
