»Sistem na področju embalaže ne deluje, ukrepi za odpravo napak pa niso poceni,« je interventne zakone za odvoz kupov odpadne embalaže opisal Gregor Klemenčič iz ministrstva za okolje in prostor, kjer so pripravili novo uredbo o embalaži in odpadni embalaži. Razkril je tudi, da se v osnutku zakona o varstvu okolja nagibajo k sistemu ene organizacije za en tok odpadkov, tudi za embalažo, kjer jih je zdaj pet.

Spremenjeni zakon o varstvu okolje (ZVO2) bo šel zaradi velikega števila pripomb v medresorsko usklajevanje prvi teden aprila (takrat bo vlada predvidoma sprejela embalažno uredbo), v obravnavo državnega zbora pa še pred poletjem. V njem bo tudi prehodno obdobje za prilagoditev sistema. Zamisel za eno družbo na eno vrsto odpadkov je imel že nekdanji okoljski minister Jure Leben, s tem pa so se strinjale tudi nekatere družbe, ki zdaj tekmujejo na več področjih, pri embalaži, gumah, svečah, baterijah in drugem.

Joachim Quoden iz združenja Expra je na konferenci GZS povedal, da ima sistem podaljšane odgovornosti proizvajalcev 27 držav, večinoma v Evropi, pa tudi v Turčiji, Čilu in Kanadi. Podaljšana odgovornost pomeni, da proizvajalec prevzame odgovornost (in stroške) za svoje izdelke do konca, tudi ko jih uporabnik zavrže. Pri tem lahko proizvajalec svojo odgovornost prenese na shemo, ki za odpadke poskrbi namesto njega.

Kavcije, certifikati, sheme

Razlika v organizaciji so velike, šest držav še nima shem, kavcije ali takse imajo Danska, Madžarska, Hrvaška in Turčija, Velika Britanija in Poljska pa imata certifikate. Večina držav v EU ima sheme, 12 držav ima na področju embalaže eno družbo, 11 jih ima konkurenco. »Ne glede na to, kako se bo država odločila, bo ravnanje z odpadno embalažo v prihodnje dražje,« je opozorila Antonija Božič Cerar iz GZS, saj bodo evropski cilji strožji.



»Vse sheme morajo biti registrirane, transparentno bo treba določiti, koliko stane ravnanje z embalažo, to zahteva evropska komisija. Zagotoviti bo treba, da zbiranje odpadkov deluje, to bodo morali financirati proizvajalci, ne lokalne skupnosti. Treba bo tudi bistveno več reciklirati, sicer ne bomo dosegli ciljev,« je povzel Quoden in dodal, da se spreminja tudi poročanje držav. Nekatere države, med njimi je vsaj deloma tudi Slovenija, so poročale o ločeno zbranih odpadkih, še pred sortiranjem. Še države, ki so doslej poročale prav, bodo po novih pravilih imele med 15 in 20 odstotkov nižje stopnje recikliranja.

Vprašajte Bruselj

Poleg tega komisija zahteva zmanjšanje zahtevnosti recikliranja in, »če daš v recikliranje slabo kakovostno embalažo, dobiš ven slab material«, kot se je izrazil Quoden in poudaril, da zdaj ni cilj reciklirati 25 ali 50 odstotkov odpadkov, temveč to, da se snovni krog vrti. »Ne bomo dosegli stoodstotnega recikliranja, a treba si je prizadevati za to,« pravi Quoden in dodaja, da leta 2030 na trg ne bo smel noben izdelek, ki se ga ne bo dalo reciklirati. Poleg tega bo treba začeti ločeno zbirati tekstil in v sisteme vključiti spletne trgovce. Quoden je pozval vlade, da v Bruslju tudi po desetkrat vprašajo, kaj kakšen predpis pomeni, preden ga sprejmejo.



Aurelia Leeuw iz belgijske neprofitne sheme Fost plus je povedala, da so njihovi lastniki proizvajalci embalaže, ukvarjajo pa se zgolj s komunalno, ne tudi industrijsko embalažo. Cena ravnanja z odpadno embalažo je določena v dogovoru med proizvajalci in občinami, ki imajo komunalna podjetja. »Zbiranje odpadne embalaže plačamo brez vprašanj,« je povedala Aurelia Leeuw in dodala, da so potem lastniki materialov. »Imamo rešitve za recikliranje vse komunalne embalaže,« je opozorila in dodala, da so vložili 700 milijonov evrov v tri nove reciklažne obrate. Dve tretjini prihodkov shema dobi od proizvajalcev, eno tretjino pa zasluži s prodajo materialov. »Če se da vaš izdelek preprosteje reciklirati, vas stane manj,« je Aurelia Leeuw pojasnila še drugi vzgib za spremembe pri proizvajalcih.



V Nemčiji imajo konkurenco od 2001. »Trg ni deloval zadovoljivo, veliko je bilo zastonjkarjev, na leto smo izgubili 200 milijonov evrov,« je povedala Bettina Sunderdiek iz nemške arbitražne družbe in dodala spoznanje, da konkurenca ne more delovati brez nadzora. Zato dajejo natančna navodila za 30 vrst embalaže, postavljajo minimalne zahteve, računajo tržne deleže, sheme morajo poročati o količinah odpadkov za vsako podjetje na četrtletje, na koncu leta pa imajo poračun. Delovanje desetih shem nadzoruje 2880 revizorjev. Še vedno pa sheme zajemajo 75 odstotkov proizvajalcev.



Na Češkem imajo vse družbe enake pogodbe in enake cene, je povedal Petr Šikýř iz družbe Eko-Kom. Vse so neprofitne, ne smejo biti vertikalno povezane, imajo natančno določene obveznosti, vse cene in podpore pa morajo biti javno objavljene. Sodelujejo z 99 odstotki občin, podpore zanje pa so odvisne od učinkovitosti zbiranja. Embalažne družbe ne smejo delati z drugimi odpadki.



Aleš Rod iz češke družbe za raziskave trga Ceta je opozoril, da konkurenca ne prinaša nižjih cen embalažnine, monopoli pa statistično zajamejo več odpadne embalaže in jo tudi več reciklirajo. Konkurenčne družbe so boljše le pri recikliranju plastenk. »Zbiranje, prevoz, sortiranje in recikliranje predstavljajo od 90 do 95 odstotkov stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Tu ni veliko prostora za konkurenco. Vsak sistem pa mora biti transparenten, proizvajalci pa morajo biti vanj neposredno vključeni,« je opozoril Rod.

Papirnati kozarci so plastika

»O kavcijah ne razmišljamo,« je Aurelia Leeuw odgovorila na vprašanje, ali bi to lahko izboljšalo zbiranje določenih vrst embalaže. Dodala je, da zdaj v nove plastenke predelajo četrtino odpadnih plastenk, z novo tovarno pa bodo prihodnje leto vse. Meni tudi, da bioplastika, ki se je ne da reciklirati, ni prednost. Tudi papirnati kozarci s tanko plastično folijo, ki so se množično pojavili med epidemijo, so plastika za enkratno uporabo. »Njihova predelava je desetkrat dražja kot predelava papirnate embalaže,« še opozarja Aurelia Leeuw. Quoden pa je dodal, da če bi proizvajalci surove nafte plačali vse eksterne stroške, bi bila reciklirana plastika nekajkrat cenejša kot sveža.