Tiskane izdaje
»Hrvaška načrtuje gradnjo centra za ravnanje z radioaktivnimi odpadki (dolgoročno skladišče in kasneje dolgoročno odlagališče za vse vrste odpadkov), skladno z uredbo o nacionalni strategiji ravnanja z radioaktivnimi odpadki in iztrošenim jedrskim gorivom, ki jo je parlament sprejel 17. oktobra 2014. Rok za dokončanje skladišča je deset let, kar sovpada z obvezami o prevzetju NSRAO iz jedrske elektrarne Krško (NEK) iz meddržavne pogodbe o NEK,« so v odgovoru na vprašanja Dela skupaj zapisali predstavniki hrvaškega ministrstva za gospodarstvo, Agencije za posebni odpad (APO) in HEP (lastnik hrvaške polovice NEK).
Hrvaška je lokacijo za odlagališče NSRAO določila že leta 1999 (Trgovska gora), a je projekt pred desetletjem zaustavila. Odločitev o oživitvi je gospodarsko ministrstvo sprejelo leta 2011, leta 2013 je hrvaški fond za razgradnjo NEK v izdelavo študij vložil 40.000 evrov. O natančni lokaciji odlagališča bodo domačo in tujo javnost obvestili v prvi polovici leta 2015, ko bosta znani oceni vplivov na okolje in stroškov investicije. Če se državi ne bosta mogli pravočasno dogovoriti niti o ravnanju z izrabljenim gorivom, Hrvatom njihova strategija omogoča iskanje rešitve v sklopu centra za ravnanje z radioaktivnim odpadki.
Predraga slovenska rešitev
Hrvati, ki lastno odlagališče potrebujejo tudi za odpadke, ki nastajajo na Hrvaškem, Sloveniji očitajo, da je investicijo začela brez posvetovanj z njimi: »Ob tem je kombinacija slovenske lokacije in tehnične rešitve hrvaški javnosti bila že v začetku težko sprejemljiva. Odlagališče je umeščeno v vodonosnik, iz katerega Zagreb 20 kilometrov dolvodno črpa pitno vodo.« Za nadzemeljsko odlagališče si v Sloveniji sicer že vsa leta prizadeva tudi Zveza ekoloških gibanj. Stroka jim ves čas odgovarja, da bodo silosi vkopani v mulj pod podtalnico, ki naj bi zato kljub potresnemu območju ostala varna pred negativnimi vplivi.
Kot zadnji, a še zdaleč ne najmanj pomemben razlog za »razmišljanje« o lastnem odlagališču, sosedje navajajo previsoko ceno slovenske rešitve. Njihove analize podobnih projektov v EU kažejo, da je načrtovani objekt 500 metrov od NEK skoraj v vseh segmentih (gradnja, delovanje, nadomestila lokalnim skupnostim) petkrat dražji od možnega odlagališča na Hrvaškem: »Zdajšnja višina nadomestil lokalnim skupnostim (5,8 milijona evrov na leto, op. a.) je eden glavnih razlogov, da projekt Vrbina finančno ni atraktivna rešitev za hrvaško polovico NSRAO.«
Stroški gradnje slovenskega odlagališča sicer znašajo 147 milijonov evrov, v primeru skupne gradnje s Hrvati 174 milijonov. Obratovalni stroški v obdobju 2020–2060 so ocenjeni na 327 milijonov evrov, večji del od tega so nadomestila.
Novšak prepričan,
Martin Novšak, direktor Gen energije, ki je zakonsko odgovorna za financiranje ravnanja z odpadki iz NEK, je prepričan, da bosta sosedi zgradili skupno odlagališče: »Pri vseh energetskih investicijah velja, da imajo tisti, ki že gradijo ali imajo ponudbe, bolj realne ocene o stroških. Mi vetrne elektrarne ocenjujemo s pol nižjo ceno kot Hrvati, ki jih imajo. Če gledamo odlagališče, imamo odobren investicijski program in dogovor z lokalno skupnostjo o dajatvah. Naše številke so zato bolj realne od hrvaških, izdelanih za mizo. Optimalno za obe državi bi bilo imeti eno odlagališče, tako z okoljskega kot ekonomskega vidika. Še vedno verjamem, da bo takšen dogovor dosežen.«
Mandat za reševanje vprašanj, povezanih z NEK, ima sicer meddržavna komisija, ki pa se ni sestala že od leta 2010. Naslednje srečanje morajo sklicati Hrvati, zanimiva razprava je napovedana še za letos.
Investicijo bremenijo nadomestila
»Nova uredba o višini nadomestil za omejeno rabo prostora okoli NEK je bila v času tik pred koncem mandata prve Janševe vlade leta 2008 sprejeta v navezi z lokalno politiko in s soglasjem vseh vpletenih,« pravi Nadja Železnik, ki je bila 18 let zaposlena na ARAO, zdaj pa je v vlogi direktorice nevladne organizacije REC Slovenija, ki je kritična do nekdanjih sodelavcev. Preračunano na kubični meter odpadkov bo slovensko odlagališče nekajkrat dražje od primerljivih na svetu, pravi: »Ta naveza je povzročila, da bo odlagališče zdaj stalo pol milijarde evrov, od tega pa bo dve petini namenjeno za nadomestila.«
Državnozborske volitve leta 2008 so bile 21. septembra, Janez Janša pa se je pod uredbo podpisal 9. oktobra. V njegovi vladi je bil gospodarski minister Brežičan Andrej Vizjak, v takrat še vplivni SLS je bil viden poslanec Krčan Franc Bogovič.
Medtem ko so si posavske občine do sprejetja omenjene uredbe med letoma 2004 in 2008 razdelile 11,9 milijona evrov, so samo v letu 2013 prejele 11,1 milijonov evrov. Ob nadomestilu za NSRAO – predlog za znižanje tega nadomestila za 90 odstotkov leta 2012 ni podprl okoljski minister Bogovič – je namreč 5,3 milijona evrov letne rente vezano na NEK. Nižjih nadomestil, in ne »najvišjih na svetu«, si želi tudi Novšak. A kljub temu, da višina nadomestila neposredno vpliva na poslovanje Gen energije, v čigar korist mora delovati, predstavniki krške lastnice slovenske polovice NEK podlag oziroma pobud za spremembo uredbe ne pripravljajo.
Daljnosežne posledice hrvaške odločitve
Če bo Hrvaška zgradila lastno odlagališče za NSRAO, se bosta razgradnja NEK in ravnanje z odpadki ter izrabljenim gorivom za Slovenijo občutno podražila, s tem pa se bo še dodatno podrl po mnenju nevladnih organizacij trenutno prenizek izračun cene elektrike iz NEK in višine vplačil v sklad za razgradnjo NEK. Odločitev bo, ob upoštevanju neznanih stroškov ravnanja z jedrskim gorivom, terjala tudi dodatni razmislek o upravičenosti gradnje drugega bloka.
