Tiskane izdaje
Kot nelastnika avta me seveda malce razveselijo novice, da številna mesta razmišljajo o omejitvah motornega prometa. Gre seveda za čist zrak in zmanjšanje hrupa, česar se boleče zaveda vsak, ki živi ob prometnejši cesti ali parkirišču, kjer avti vžigajo in speljujejo z oblakom dima, ali ob koščku asfaltne površine, ki se zdi kot nalašč za obračanje avta ali pa za pomenek s kom ob prižganem motorju, saj mora vendar klimatska naprava hladiti, vse glasbene naprave pa krepiti romantiko.
Včasih ob takih pomenkih pomislim, da bi bilo izjemno koristno, če bi se vsi avtomobili, ko se ustavijo, tudi samodejno ugasnili. In da se tega sistema nikakor ne bi dalo izključiti.
Zmerno zadovoljstvo v zadnjem času sproža veliko govora o bolj čistem prometu, napovedi velikih držav o prepovedi motorjev z notranjim izgorevanjem se množijo. Končno so se ob tem zbudili tudi slovenski proizvajalci različnih delov, ki so se začeli povezovati. Kot rešitev vidijo elektriko, vendar je to le del odgovora, avtov je na cestah preprosto preveč.
Elektrika prodira na vsa področja, a ni odgovor na vse. Foto Borut Tavčar/Delo
Med nasveti za države je slišati, da bi z razgradnjo 10 odstotkov starih avtov veliko storili za bolj čist zrak. To pa drži le deloma. V Sloveniji stari avti postanejo tretji avti v družini, če so res nepotrebni, pa jih lastniki odjavijo iz prometa s preprosto izjavo o lokaciji. Teh nihče ne preverja, zato večine takih avtov ni na napovedanih lokacijah, temveč so nekje na svetovnem jugu v uporabi še celi ali pa kot rezervni deli.
Poleg tega se tisti, ki so dejansko merili izpuste avtomobilov na cestah, ne strinjajo, da so največja težava stari avtomobili. Zrak namreč najbolj onesnažujejo slabo vzdrževani avti, ne glede na starost. Tudi za na pogled skoraj novimi avti je včasih mogoče videti črn oblak dima. Take bi morali izločati na tehničnih pregledih, za povratnike bi tudi pregledi morali postati pogostejši. S tem bi dosegli vsaj dvakrat večji učinek kot z izločanjem najstarejših vozil, med katerimi bi se najbrž znašli tudi starodobniki.
Izločitev najstarejših avtov? Menda ja ne. Foto Borut Tavčar/Delo
Vzdrževanje je pri nas, ki nimamo lastnega avta, nekaj nepomembnega. Po potrebi najet avto ima vse, običajno je celo sveže opran. Tudi zato, me je prav razveselil dopis AMZS s pozivom za podaljšanje članstva, ki je sicer, povsem pošteno, koristno za lastnike avtomobilov. Popust pri registraciji in tehničnem pregledu, pri menjavi in skladiščenju gum, brezplačen servisni pregled pred dopustom ali pred zimo, popust pri rednem vzdrževalnem servisu, pri programih varne vožnje, brezplačna menjava žarnic, brisalcev, odstranitev vinjete, test akumulatorja, zavor, hladilne tekočine, popust pri polnjenju klimatske naprave, ugodnejše zavarovanje in popravilo okvare na mestu okvare. Prihranke so sešteli na najmanj 154 evrov.
Za tri dni, brez skrbi. Foto Borut Tavčar/Delo
Že za ta denar, ne za vse stroške obveznih storitev, od cestnine, zavarovanja in seveda goriva, je mogoče ob uporabi kolesa vse leto za nujne prevoze, denimo večje nakupe ali prevoz več otrok, uporabljati tudi električne avtomobile v sistemu souporabe. Še posebej, če se bo število lokacij povečevalo še naprej. Za najem avta srednjega razreda z opravljenim vsem, kar je treba, pa še praktično novim, znesek zadošča za kakih pet ali šest dni skupaj. Za 154 evrov je mogoče kupiti tudi precej prevozov z avtobusi ali vlaki. Ko bi le ti bili malo bolje organizirani in prijazni do potnikov.
Vendar lastniki avtov o teh stroških ne razmišljajo in jih ne seštevajo, jemljejo jih kot samoumevne. Težava so izredni stroški, kot so, denimo, parkirnine. To, da parkirišča zasedajo večje površine mesta, kot jih je namenjenih srečevanju ljudi, ni pomembno. Ravno tako ni pomemben vpliv avtomobilskih izpuhov na zdravje. Niti v politikah. Veliko nas je bilo prepričanih, da bo Zelena prestolnica Evrope Ljubljana ostala napredna v prizadevanjih za bolj čist promet. Napaka, stara razmišljanja vztrajajo, kljub nekaterim pogumnim in uspešnim rešitvam v preteklosti.
Železnice prepočasi sledijo razvoju. Foto Borut Tavčar/Delo
Kdo si, denimo, še predstavlja, da je bilo zdaj vsak dan ljudi polno Petkovškovo nabrežje nekoč parkirišče? Da so bili med drevesi namesto miz in stolov avtomobili? Da so avtomobili parkirali celo pred lekarno na Prešernovem trgu? In kdo bi hotel to nazaj? Ne ravno veliko ljudi. Niti med tistimi, ki hočejo v svojih soseskah asfaltirati zelenice, da bi bilo še več prostora za avte. Smo ravno na prelomnici, če bo šlo tako naprej, bodo soseske velika parkirišča. Če bomo začeli slediti dobrim praksam v tujini, bodo soseske postale prijazne kolesarjem, pešcem, na novo organiziranemu javnemu potniškemu prometu in souporabi avtomobilov.
Na to drugo, človeku, od najmlajšega do najstarejšega, ne avtu prijazno pot, nič ne kaže. Če je še šlo za potrebe evropskega ocenjevanja urediti Slovensko cesto, s podaljški ne gre. Saj je vse po pravilih, pravijo zdaj v mestni občini Ljubljana, ko uredijo meter široke kolesarske steze z odtočnimi jaški po sredini. Nobenih možnosti za vožnjo vštric, še za varno vožnjo ne.
Na Nizozemskem je vloga avtov manj pomembna. Foto Borut Tavčar/Delo
Za čas gradnje novega hotela na Bavarskem dvoru se ni dalo urediti primernega obvoza za kolesarje in invalide, tudi nova steza pa je zelo ozka. Večkrat pot vodi skozi železniško postajo in potem v središče mesta. Prav neverjetno je, koliko časa je tam treba čakati na semaforju zeleno luč za pešce in kako hitro se ta ugasne. V nobenem drugem mestu, ki sem ga videl, na glavni avtobusni in železniški postaji ljudje z nahrbtniki in kovčki ne čakajo tako dolgo.
Za novo železniško in avtobusno postajo pa je spet predviden poudarek na avtomobilih. Kar 1600 parkirnih prostorov jim bo namenjenih. Mesta, ki dejansko razmišljajo zeleno, gradijo velika in varna parkirišča za kolesa, ne za avtomobile.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
